Falling in love in New York

Torej, dolžna sem vam zgodbo. Traja že nekaj časa, tako da se moram vrniti nazaj v času in sicer na nekaj dni, preden sem poleti zapustila New York. Bil je ponedeljek, domov sem letela v sredo popoldne. Union Square, popoln pozno poletni večer, ko se mestna vročina že umirja in iz pregretega asfalta puhtijo še zadnji ostanki vročine, ki se je tam nabirala cel dan...In se zgodi, kot strela z jasnega. Iz nedolžnega celomesečnega pogledovanja in spogledovanja se kar naenkrat dogaja romantičen večer kot iz filma. Iz pomežika se rodi objem, iz objema poljub in naenkrat sem mi v glavi in v srcu koščki sestavljanke začnejo postavljati na pravo mesto. Kar naenkrat ima vse smisel in svet je lep. Čarobna noč, ko ti nekdo na uho šepeta sladke besede in ti potiho prepeva ljubezenske pesmi. Mesto okoli naju hiti in utripa, midva pa sva ujeta v čisto najinem kotičku prostora in časa. Vse je tako lepo, da ne bi moglo biti lepše, samo nad nama visi dejstvo, da čez dva dni odhajam domov. Oba se tega zavedava in se strinjava, da preprosto izkoristiva trenutke, ki so nama dani in se ne obremenjujeva s prihodnostjo. Yeah, right. Kot narekuje vsaka prava ljubezenska zgodba, zadeve pač niso tako preproste, razum nam govori nekaj, srce pa nekaj popolnoma drugega. Torej, slovo na letališču, let's keep in touch, yada, yada, jok in stok, pa pade odločilni: "Want to try long distance?"

Nikoli ne jočem ob slovesih. Hudo mi je, v grlu imam cmok, težko govorim, ampak nikoli ne jočem, dokler nisem na samem. Tudi tokrat je bilo tako. Letališko osebje naju je opazovalo in v moji glavi, ki prevečkrat odplava predaleč sem si predstavljala, koliko trenutkom slovesa in snidenja so priča vsak dan. Nama je šlo vse popolno, tako kot že ves čas...Letališče je bilo popolnoma prazno, sploh ne vem kako je to mogoče, ampak nihče naju ni motil, nobenega hrupa ni bilo, le tu in tam se je zaslišal odmev oddaljenih korakov. Torej, posloviva se, najini prsti se še zadnjič prepletejo, poda mi mojo ročno prtljago in oddaljim se za nekaj metrov, ampak takoj pritečem nazaj. Boarding že poteka in res bi morala v terminal, ampak kar ne gre...Ko končno napoti trenutek, ko mi že grozi, da bo letalo odletelo brez mene se končno odtrgava en od drugega. Pot čez varnostni pregled poteka hitro in kmalu se znajdem v prazni čakalnici. Ker se mi ne ljubi čakati v vrsti za boarding smuknem v trgovinico, kjer me presenetijo solze. Kar od nikjer so prišle, medtem ko sem si ogledovala snežno kroglo z nebotičniki New Yorka in kar ne spustijo me...

Kaj pa zdaj?