In 6 days...Ja, v zadnjih nekaj dnevih mojega newyorškega poletja se je zgodilo marsikaj, kar me zdaj vleče nazaj. Poleg mesta me je prevzel tudi eden izmed njegovih mnogih prebivalcev, tako da mi ne preostane drugega, kot da se vrnem med sive stolpnice in preverim, kako stvari stojijo. Statiko odnosa:)
Po vseh izčrpnih poročanjih domačim, prijateljem, znancem, zobozdravnici, natakarjem v najljubših lokalih in vsem ostalim mi je uspelo priti nazaj v staro rutino...Poletje se je končalo, nazaj na faks, nazaj v službo, nazaj...Samo nekaj manjka:)
Zavedam se, da takšni odnosi in zveze na daljavo niso pristne, da ne vodijo nikamor, da človeka ne moreš spoznati preko mailov,itd...Ampak ko se jaz zaljubim, se zaljubim in je to zame to. Vsaj dokler me ne mine:) Tako torej s prijateljico v teh novembrskih dneh romava nazaj med Manhattanske nebotičnike, nazaj v moje najljubše mesto.
nedelja, 1. november 2009
nedelja, 4. oktober 2009
Falling in love in New York
Torej, dolžna sem vam zgodbo. Traja že nekaj časa, tako da se moram vrniti nazaj v času in sicer na nekaj dni, preden sem poleti zapustila New York. Bil je ponedeljek, domov sem letela v sredo popoldne. Union Square, popoln pozno poletni večer, ko se mestna vročina že umirja in iz pregretega asfalta puhtijo še zadnji ostanki vročine, ki se je tam nabirala cel dan...In se zgodi, kot strela z jasnega. Iz nedolžnega celomesečnega pogledovanja in spogledovanja se kar naenkrat dogaja romantičen večer kot iz filma. Iz pomežika se rodi objem, iz objema poljub in naenkrat sem mi v glavi in v srcu koščki sestavljanke začnejo postavljati na pravo mesto. Kar naenkrat ima vse smisel in svet je lep. Čarobna noč, ko ti nekdo na uho šepeta sladke besede in ti potiho prepeva ljubezenske pesmi. Mesto okoli naju hiti in utripa, midva pa sva ujeta v čisto najinem kotičku prostora in časa. Vse je tako lepo, da ne bi moglo biti lepše, samo nad nama visi dejstvo, da čez dva dni odhajam domov. Oba se tega zavedava in se strinjava, da preprosto izkoristiva trenutke, ki so nama dani in se ne obremenjujeva s prihodnostjo. Yeah, right. Kot narekuje vsaka prava ljubezenska zgodba, zadeve pač niso tako preproste, razum nam govori nekaj, srce pa nekaj popolnoma drugega. Torej, slovo na letališču, let's keep in touch, yada, yada, jok in stok, pa pade odločilni: "Want to try long distance?"
Nikoli ne jočem ob slovesih. Hudo mi je, v grlu imam cmok, težko govorim, ampak nikoli ne jočem, dokler nisem na samem. Tudi tokrat je bilo tako. Letališko osebje naju je opazovalo in v moji glavi, ki prevečkrat odplava predaleč sem si predstavljala, koliko trenutkom slovesa in snidenja so priča vsak dan. Nama je šlo vse popolno, tako kot že ves čas...Letališče je bilo popolnoma prazno, sploh ne vem kako je to mogoče, ampak nihče naju ni motil, nobenega hrupa ni bilo, le tu in tam se je zaslišal odmev oddaljenih korakov. Torej, posloviva se, najini prsti se še zadnjič prepletejo, poda mi mojo ročno prtljago in oddaljim se za nekaj metrov, ampak takoj pritečem nazaj. Boarding že poteka in res bi morala v terminal, ampak kar ne gre...Ko končno napoti trenutek, ko mi že grozi, da bo letalo odletelo brez mene se končno odtrgava en od drugega. Pot čez varnostni pregled poteka hitro in kmalu se znajdem v prazni čakalnici. Ker se mi ne ljubi čakati v vrsti za boarding smuknem v trgovinico, kjer me presenetijo solze. Kar od nikjer so prišle, medtem ko sem si ogledovala snežno kroglo z nebotičniki New Yorka in kar ne spustijo me...
Kaj pa zdaj?
Nikoli ne jočem ob slovesih. Hudo mi je, v grlu imam cmok, težko govorim, ampak nikoli ne jočem, dokler nisem na samem. Tudi tokrat je bilo tako. Letališko osebje naju je opazovalo in v moji glavi, ki prevečkrat odplava predaleč sem si predstavljala, koliko trenutkom slovesa in snidenja so priča vsak dan. Nama je šlo vse popolno, tako kot že ves čas...Letališče je bilo popolnoma prazno, sploh ne vem kako je to mogoče, ampak nihče naju ni motil, nobenega hrupa ni bilo, le tu in tam se je zaslišal odmev oddaljenih korakov. Torej, posloviva se, najini prsti se še zadnjič prepletejo, poda mi mojo ročno prtljago in oddaljim se za nekaj metrov, ampak takoj pritečem nazaj. Boarding že poteka in res bi morala v terminal, ampak kar ne gre...Ko končno napoti trenutek, ko mi že grozi, da bo letalo odletelo brez mene se končno odtrgava en od drugega. Pot čez varnostni pregled poteka hitro in kmalu se znajdem v prazni čakalnici. Ker se mi ne ljubi čakati v vrsti za boarding smuknem v trgovinico, kjer me presenetijo solze. Kar od nikjer so prišle, medtem ko sem si ogledovala snežno kroglo z nebotičniki New Yorka in kar ne spustijo me...
Kaj pa zdaj?
torek, 8. september 2009
Nedelja...
Z čisto pravim mačkom se odvlečem na podzemno in na Manhattan, danes grem raziskovati Harlem. Malo tu, malo tam, predvsem pa Morningside Heights in univerzo Columbia. Le-ta je čudovita, čisto pravi ameriški kampus z veličastnimi starimi stavbami z jonskimi stebri, kipi in negovano zeleno travico, na kateri med predavanji poležavajo študentje. Me je kar zamikalo, priznam:) Ivy league - šolnina za večino programov je okoli 20000 dolarjev na semester, če koga zanima - šolnine na Columbiji
Dokaj kmalu zaključim, da mi je Harlem zelo všeč, da se v nasprotju s stereotipi tukaj počutim varno, da bi brez problema živela tukaj, ampak da imam zdaj dovolj in da grem nazaj v hostel spat:) Čakajo me zadnji trije dnevi, ki bi jih rada preživela čim bolj polno in se New Yorka naužila do konca. I had no idea...:)
Dokaj kmalu zaključim, da mi je Harlem zelo všeč, da se v nasprotju s stereotipi tukaj počutim varno, da bi brez problema živela tukaj, ampak da imam zdaj dovolj in da grem nazaj v hostel spat:) Čakajo me zadnji trije dnevi, ki bi jih rada preživela čim bolj polno in se New Yorka naužila do konca. I had no idea...:)
ponedeljek, 10. avgust 2009
Saturday night in Brookly
Ogromen balon, aretiran italijan, DJanje, free booze.
Torej, rekrutirali smo skoraj cel hostel ljudi in se odpravili na žur, natančneje na tretjo obletnico brooklynske izpostave založbe Def Jam v lokalu na Mrytle avenue na G line podzemne. Uletimo prešerne volje, plešemo, pojemo, se družimo z lokalci, splezamo na DJ pult, se družimo z lokalci v kletnih prostorih lokala, kjer je open bar...Žuramo po evropejsko torej, posledično pa je nekaj naših so-hostelčanov na ulici pred lokalom stalo z alkoholom v kozarcih.
Naslednji stadij je policijska patrulja, aretiran italijan in panika. Ko z Majo nič hudega sluteč priskakljava na prizorišče in nas prijatelji obvestijo o dogajanju, najprej zgroženo opazujeva dogajanje, nato pa jaz z alkoholom podkrepljeno pogumno stopim do policista in mu rečem:"Excuse me officer, what seem to be the problem?" Presenetljivo prijazen policist mi razloži, da je Emiliano(aretirani italijan) pil pred lokalom na ulici, da nima osebnih dokumentov in da ne zna povedati ničesar konstruktivnega. Ko policistu razsvetlim, da smo družba evropejcev iz hostla, da smo popolnoma neškodljivi in da nismo teroristi, se zadeva presenetljivo hitro razreši. Background check in zadnja vrata policijskega avtomobila se odpro, Emilianu snamejo lisice in prijazen policist mi reče: "You are the only reason he is not going to jail tonight." Kar sijem od ponosa, vsi se mi zahvaljujejo in počutim se kot heroj:)Maji posodim denar za taksi in čez približno pol ure ugotovim, da sem sama ostala brez. Navdahnjena prepričam taksista, da me do hostla odpelje zastonj, da mu bo dobro delo poplačala karma, s seboj pa odnesem tudi največji balon iz zabave, ki ga komaj stlačim v taksi. Hja, going out in New York...:)
Torej, rekrutirali smo skoraj cel hostel ljudi in se odpravili na žur, natančneje na tretjo obletnico brooklynske izpostave založbe Def Jam v lokalu na Mrytle avenue na G line podzemne. Uletimo prešerne volje, plešemo, pojemo, se družimo z lokalci, splezamo na DJ pult, se družimo z lokalci v kletnih prostorih lokala, kjer je open bar...Žuramo po evropejsko torej, posledično pa je nekaj naših so-hostelčanov na ulici pred lokalom stalo z alkoholom v kozarcih.
Naslednji stadij je policijska patrulja, aretiran italijan in panika. Ko z Majo nič hudega sluteč priskakljava na prizorišče in nas prijatelji obvestijo o dogajanju, najprej zgroženo opazujeva dogajanje, nato pa jaz z alkoholom podkrepljeno pogumno stopim do policista in mu rečem:"Excuse me officer, what seem to be the problem?" Presenetljivo prijazen policist mi razloži, da je Emiliano(aretirani italijan) pil pred lokalom na ulici, da nima osebnih dokumentov in da ne zna povedati ničesar konstruktivnega. Ko policistu razsvetlim, da smo družba evropejcev iz hostla, da smo popolnoma neškodljivi in da nismo teroristi, se zadeva presenetljivo hitro razreši. Background check in zadnja vrata policijskega avtomobila se odpro, Emilianu snamejo lisice in prijazen policist mi reče: "You are the only reason he is not going to jail tonight." Kar sijem od ponosa, vsi se mi zahvaljujejo in počutim se kot heroj:)Maji posodim denar za taksi in čez približno pol ure ugotovim, da sem sama ostala brez. Navdahnjena prepričam taksista, da me do hostla odpelje zastonj, da mu bo dobro delo poplačala karma, s seboj pa odnesem tudi največji balon iz zabave, ki ga komaj stlačim v taksi. Hja, going out in New York...:)
nedelja, 9. avgust 2009
A real New York day of tourism
Kako vem? Ker imam tri nove žulje in me noge bolijo tako, kot se spodobi, če si turist. Danes sem obdelala zavidljivo veliko krajev in ob tem neizmerno uživala.
Iz hostla se odpravim brez jasnega cilja, načrtno brez zemljevida in Lonely Planeta, odločim se le, da bom danes sledila svojim občutkom. Na podzemni prebiram Time Out New York, obvezno čtivo za sledenje vsem dogodkom in ugotovim, da je na peti aveniji in 28 ulici danes sample sale. Mi je že jasno, kje bom začela dan:) Iz Union Squara se peš odpravim tja in nato pol ure brskam po policah. Zase ne najdem nicesar pametnega, bo pa ena izmed mojih sestric toliko bolj vesela:)
Začutim potrebo po vodi, zato grem na južni del otoka, v Battery Park. Ko sem že tu, in ker na urniku vidim, da bo ravno odpeljal trajekt na Staten Island, se pridružim gruči turistov in skočim na trajekt. Profesionalno se postavim na čisti začetek, ker vem, da je od tam najlepši razgled, ker sem se s tem trajektom nekoč že peljala, naša zadnja newyorka noč marca letos...Mimo mene se gnetejo nevedni turisti(hehe) in počutim se ful profi, ker vem, da je moj spot najbolši. In res, izplujemo in takoj se odpra veličasten razgled na financial district oz. spodnji Manhattan.
Sem vodno bitje in obožujem bližino vode, zato na takšnih vožnjah vedno uživam, če pa je zraven še New York in čudovit poletni dan, potem pa je to sploh čista zmaga:)
Na Staten Islandu se odločim, da ga bom malo raziskala, zato se peš odpravim v smeri Verazzano Bridga, ki povezuje Staten Island z Brooklynom. Zdi se mi relativno blizu, na oko približno dva ali tri kilometre, a po uri in pol hoje po dokaj dolgočasni obalni glavni cesti se le odločim za avtobus. Besedo ali dve o otoku, je povsem drugačen od preostalega New Yorka. Tukaj je občutek čisto middle-ameriški, prodajalne avtomobilov, bencinske črpalke, Kentucky fried chicken, TGI Friday's, Diner sem, diner tja. Nobenega sledu ni, da je Staten Island dejansko del tako metropolitanskega in kozmopolitanskega mesta, koz je New York.
Končno se znajdem v bližinu Verazzono mosta, tako da skočim z busa in se odpravim iskat drugo avtobusno postajo, kjer bi ustavljal kakšen Brooklyn bound avtobus. Tukaj je ogromno nekih pod in nadvozov, enosmernih cest in samo en zaraščen pločnik. Hodim, hodim, hodim in končno najdem iskano postajo, potem pa še pol ure čakam na bus. Končno se prikaže in vzhičeno se vkrcam, vsa v pričakovanju razgleda, ko seveda avtobus zavije na lower level mostu:) Ah...
Pripem v Brooklyn, nimam pojma kje sem, a ulice so živahne in polne ljudi, tako da izstopim. Brezciljno tavam, si ogledujem izložbe in opazujem ljudi, potem pa rešitev: postaja podzemne:)Malo tu, malo tam, sem v downtown Brooklynu, malo tavam tam, grem nazaj proti hostlu, sem že skoraj tam, ko se vsedem na napačen bus in pristanem v Queensu:) Tipično newyorsko:)
No, sčasoma mi uspe priti v hostel, kjer so vsi dobro razpoloženi, bliža se sobotni večer...
Iz hostla se odpravim brez jasnega cilja, načrtno brez zemljevida in Lonely Planeta, odločim se le, da bom danes sledila svojim občutkom. Na podzemni prebiram Time Out New York, obvezno čtivo za sledenje vsem dogodkom in ugotovim, da je na peti aveniji in 28 ulici danes sample sale. Mi je že jasno, kje bom začela dan:) Iz Union Squara se peš odpravim tja in nato pol ure brskam po policah. Zase ne najdem nicesar pametnega, bo pa ena izmed mojih sestric toliko bolj vesela:)
Začutim potrebo po vodi, zato grem na južni del otoka, v Battery Park. Ko sem že tu, in ker na urniku vidim, da bo ravno odpeljal trajekt na Staten Island, se pridružim gruči turistov in skočim na trajekt. Profesionalno se postavim na čisti začetek, ker vem, da je od tam najlepši razgled, ker sem se s tem trajektom nekoč že peljala, naša zadnja newyorka noč marca letos...Mimo mene se gnetejo nevedni turisti(hehe) in počutim se ful profi, ker vem, da je moj spot najbolši. In res, izplujemo in takoj se odpra veličasten razgled na financial district oz. spodnji Manhattan.
Sem vodno bitje in obožujem bližino vode, zato na takšnih vožnjah vedno uživam, če pa je zraven še New York in čudovit poletni dan, potem pa je to sploh čista zmaga:)
Na Staten Islandu se odločim, da ga bom malo raziskala, zato se peš odpravim v smeri Verazzano Bridga, ki povezuje Staten Island z Brooklynom. Zdi se mi relativno blizu, na oko približno dva ali tri kilometre, a po uri in pol hoje po dokaj dolgočasni obalni glavni cesti se le odločim za avtobus. Besedo ali dve o otoku, je povsem drugačen od preostalega New Yorka. Tukaj je občutek čisto middle-ameriški, prodajalne avtomobilov, bencinske črpalke, Kentucky fried chicken, TGI Friday's, Diner sem, diner tja. Nobenega sledu ni, da je Staten Island dejansko del tako metropolitanskega in kozmopolitanskega mesta, koz je New York.
Končno se znajdem v bližinu Verazzono mosta, tako da skočim z busa in se odpravim iskat drugo avtobusno postajo, kjer bi ustavljal kakšen Brooklyn bound avtobus. Tukaj je ogromno nekih pod in nadvozov, enosmernih cest in samo en zaraščen pločnik. Hodim, hodim, hodim in končno najdem iskano postajo, potem pa še pol ure čakam na bus. Končno se prikaže in vzhičeno se vkrcam, vsa v pričakovanju razgleda, ko seveda avtobus zavije na lower level mostu:) Ah...
Pripem v Brooklyn, nimam pojma kje sem, a ulice so živahne in polne ljudi, tako da izstopim. Brezciljno tavam, si ogledujem izložbe in opazujem ljudi, potem pa rešitev: postaja podzemne:)Malo tu, malo tam, sem v downtown Brooklynu, malo tavam tam, grem nazaj proti hostlu, sem že skoraj tam, ko se vsedem na napačen bus in pristanem v Queensu:) Tipično newyorsko:)
No, sčasoma mi uspe priti v hostel, kjer so vsi dobro razpoloženi, bliža se sobotni večer...
sobota, 8. avgust 2009
Getting in touch with our roots
Petek zvečer je, ampak nobenemu ni pretirano do cele noči plesa, tako da se odločimo za večerjo v srbski restavraciji v East Villagu. Je majhen, a popolnoma natrpan lokal po imenu Kafana:) Steve, ki ves čas ponosno oznanja svoje jugoslovanske korenine, je ob glasbi, ki je spremljala večer, pravi glasni srbski harmoniki in kitarah, kategorično zanikal kakršnokoli povezavo z državo, iz katere prihaja ta glasba:) K sreči je Veljko rezerviral mizo, ker drugače ne bi nikoli prišli do nje, ljudi je ogromno in lokalčič je res nabito poln. Zanimivo je, da za skoraj vsako mizo sedi mešana ameriško - srbska družba, očitno je, da so newyorski srbi (kot vsi ostali srbi) izjemno ponosni na svojo narodnost in dediscino in da jo poskušajo približati svojim ameriškim prijateljem. Naročamo po srbsko, jemo čevape s kajmakom, pijemo nikšičko pivo in čisto pademo not:)
petek, 7. avgust 2009
I've been hostelized
No, not hospitalized, hostelized. Nastanila sem se v hostlu :) Zadnjih nekaj dni se mi zdi, kot da ves čas poročam v živo, toliko pišem na blog. »V živo za vas newyorska dopisnica Podgurke v New Yorku, javljam se z Clay Street v Brooklynu ...«
Stanujem v sobi Rome:) A little too close to home, raje bi bila v Tokiu al v New Yorku, ampak ajde, cena svobode...:)
Stanujem v sobi Rome:) A little too close to home, raje bi bila v Tokiu al v New Yorku, ampak ajde, cena svobode...:)
Freeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeedooooooooooooooooooooooom!
Osvoboditev iz okov sodobnega suzenjstva v Bronxvillu. Z uzitkom sem zadnji dan igrala njeno igro in pustila stanovanje taksno, kakrsno sem ga zjutraj dobila. Med voznjo na zelznisko postajo je sledila bitchy pripomba z njene strani na to temo, ki sem ji s sladkim glasom replicirala, da sem stanovanje samo pustila v taksnem stanju, kot je bilo zjutraj, ker reeees nisem mela casa pospravljati, ker sem pakirala(majhna laz, v pakiranju sem zverzirana in imam kovcek, ce je potrebno, spakiran v desetih minutah). Sledil je »prijazen« dialog, z obeh strani poln sladko pikrih pasivno agresivnih pripomb in placilo 20 dolarjev manj kot ponavadi. Z najvecjim veseljem bi ji povedala svoje, a sta bila zraven otroka s solznimi ocmi in nisem hotela, da bi bil zadnji spomin name, kako se prepiram z njuno mamo. S cmokom v grlu sem se poslovila od njiju, Isis je tulila kot majhen kuzek in spet razmisljam, kako zelo tezko mora biti to za njiju, da ljudje, ki jih imata rada vedno znova izginjajo – upam, da se zaradi tega ne bosta bala nekoc imeti nekoga rada...
Spet sem na vlaku, tokrat zadnjič. Skozi sipo name sije sonce, dan je cudovit, kot iz kataloga, idealnih 27 stopinj, lahna sapica in nebo brez oblacka, se sprevodnik na vlaku po zvočniku spušča humoristične izjave in zvoke. Se zadnjic globoko vdihnem in z ramen spustim vso tezo negativnih custev do Severine. Res, zraven nje se počutim kot višje bitje:)
Spet sem na vlaku, tokrat zadnjič. Skozi sipo name sije sonce, dan je cudovit, kot iz kataloga, idealnih 27 stopinj, lahna sapica in nebo brez oblacka, se sprevodnik na vlaku po zvočniku spušča humoristične izjave in zvoke. Se zadnjic globoko vdihnem in z ramen spustim vso tezo negativnih custev do Severine. Res, zraven nje se počutim kot višje bitje:)
Last day on the job
Bittersweet.
Slabo sem spala, ker sta se k meni celo noc stiskala ali Isis ali Tristen, vsaj trikrat sta se zamenjala, zjutraj pa me je zbudil sms od Simobila, ki me je obvescal, kaksno porabo imam v zadnjem mesecu in ni cudno, da nisem mogla zaspati nazaj...Znesek je strahoten, kumulativno s prejsnjim mesecem sem zatelefonirala ze skoraj za novo poceni cezoceansko karto...
Ko sta vstala, smo jutro zaceli z krokodiljimi solzami najprej Isis, potem pa se Tristena, ki vztrajata, da noceta da grem. Srce se mi je kar trgalo ob pogledu na njune oci, ki so bile kot temni tolmuni polni zalosti. Tudi meni se je utrnilo nekaj solzic, potem pa sem prekinila to pogrebno vzdusje, konec koncev imamo se cel dan, in jima sla narediti zajtrk. Danes se bomo cel dan samo zabavali in razvajali, gremo na sladoled:))
Slabo sem spala, ker sta se k meni celo noc stiskala ali Isis ali Tristen, vsaj trikrat sta se zamenjala, zjutraj pa me je zbudil sms od Simobila, ki me je obvescal, kaksno porabo imam v zadnjem mesecu in ni cudno, da nisem mogla zaspati nazaj...Znesek je strahoten, kumulativno s prejsnjim mesecem sem zatelefonirala ze skoraj za novo poceni cezoceansko karto...
Ko sta vstala, smo jutro zaceli z krokodiljimi solzami najprej Isis, potem pa se Tristena, ki vztrajata, da noceta da grem. Srce se mi je kar trgalo ob pogledu na njune oci, ki so bile kot temni tolmuni polni zalosti. Tudi meni se je utrnilo nekaj solzic, potem pa sem prekinila to pogrebno vzdusje, konec koncev imamo se cel dan, in jima sla narediti zajtrk. Danes se bomo cel dan samo zabavali in razvajali, gremo na sladoled:))
četrtek, 6. avgust 2009
Tale post pisem na Union Squaru, ker je tako kul, da ima zastonj wireless:) Nekaj zapisev s telefoa od zadnjih dni...
Minevajo zadnji dnevi, tako da poskusam ujeti vsak trenutek. Ko se peljem v mesto, zeljno zrem skozi okno in vpijam vsako podrobnost. Glas na vlaku, ki oznanja postaje in smer, mi ni vec zoprn, ampak se mi zdi, da ga bom pogresala. Poskusam si zapomniti vrstni red postaj - Bronxville, Fleetwood, Mount Vernon West, Wakefield, Botanical Garden, Melrose, Fordham, Harlem - 125th Street, Grand Central....Pogresala bom New York, in to celo do te mere, da razmisljam, da bi izpustila transkontinentalen izlet v Kalifornijo, samo zaradi nekaj dodatnih dni v tem velicastnem mestu...
Later that day:
Načrti za Kalifornijo so propadli, ker ni bilo na voljo dovolj kart in v veliki meri sem si kar oddahnila, da bom imela pet dni svobode, ki jih bom tukaj prezivela cisto kot turistka...Bukirala sem hostel v Brooklynu na Greenpointu in nameravam teh pet dni preziveti v polnem pogonu - cele dneve sightseeinga in cele noci obcudovanja drugacnih znamenitosti velikega jabolka :) Ja Nina, bom pazila nase :P Moja draga najstarejsa sestra je tako zaskrbljena zame, da nikoli ne pozabi napisati, naj bom previdna in ne zaupam neznancem:)
New York, here I come...
Minevajo zadnji dnevi, tako da poskusam ujeti vsak trenutek. Ko se peljem v mesto, zeljno zrem skozi okno in vpijam vsako podrobnost. Glas na vlaku, ki oznanja postaje in smer, mi ni vec zoprn, ampak se mi zdi, da ga bom pogresala. Poskusam si zapomniti vrstni red postaj - Bronxville, Fleetwood, Mount Vernon West, Wakefield, Botanical Garden, Melrose, Fordham, Harlem - 125th Street, Grand Central....Pogresala bom New York, in to celo do te mere, da razmisljam, da bi izpustila transkontinentalen izlet v Kalifornijo, samo zaradi nekaj dodatnih dni v tem velicastnem mestu...
Later that day:
Načrti za Kalifornijo so propadli, ker ni bilo na voljo dovolj kart in v veliki meri sem si kar oddahnila, da bom imela pet dni svobode, ki jih bom tukaj prezivela cisto kot turistka...Bukirala sem hostel v Brooklynu na Greenpointu in nameravam teh pet dni preziveti v polnem pogonu - cele dneve sightseeinga in cele noci obcudovanja drugacnih znamenitosti velikega jabolka :) Ja Nina, bom pazila nase :P Moja draga najstarejsa sestra je tako zaskrbljena zame, da nikoli ne pozabi napisati, naj bom previdna in ne zaupam neznancem:)
New York, here I come...
torek, 4. avgust 2009
Transportation issues
V nedeljo je bil turoben, dezeven dan, idealen za prezivljanje casa na kakersenkoli neproduktiven nacin. Izbrali smo kino in sicer v downtown Brooklynu, ki je mimogrede naravnost ocarljiv in precej evropski, ima pridih kaksnega manjsega mesteca. Harry Potter nam se bil se kar vsec, pol ure predfilmov malo manj, najmanj pa voda za 4 dolarje. Namen je bil dosezen, popoldne je minilo in spet je bil cas za za migracijo na sever. Podzemna me je dokaj hitro pripeljala do Grand Centrala, ampak seveda prepozno, da bi ujela vlak pet do pol desetih.
Grem v knjigarno in si kupim knjigo, ker je do odhoda naslednjega vlaka se celo uro in na mrzlih marmornatih tleh cakam na odhod. Namesto da bi brala knjigo, raje opazujem ljudi, ki jih je za Grand Central nenavadno malo, res pa je nedelja zvecer. Razmisljam, koliko slovesov in snidenj so ze videli ti prelepi beli zidovi, za koliko popotnikov je bilo to prvo srecanje z New Yorkom, ko so prisli sem iskat sreco. Najvecja zelezniska postaja na svetu, cez sto peronov ima, ampak se vedno ohranja eleganco in je popolnoma neindustrijska.
Ura je pol enajstih in vlak za North White Planes je tu. Vkrcam se in se zatopim v knjigo. Mimo pride sprevodnica, ki ji samozavestno pomaham z mesecno karto, ona pa mi odgovori:"It's not july anyomore." O - oh. Karta do Bronxvilla stane 13 dolarjev, jaz pa imam v denarnici 8 dolarjev, ki so namenjeni taksiju, da me pripelje od postaje do doma. V zadregi ji razlozim situacijo, vmes se vprasam, ce jemljejo kreditne kartice, ki jih seveda ne in na koncu se me usmili in mi proda karto za 8 dolarjev. Oddahnem si in stiskam pesti, da lahko taksi placam s kreditno kartico. Z vlaka hitro odhitim do okencka, kjer sedi gospod, ki ponavadi poklice taksi in z upanjem v oceh vprasam, ce lahko placam s plastiko. Odgovori, da je minimum 20 dolarjev, ampak da mi bo taksist ustavil na bankomatu, ni problema. Seveda pina tudi slucajno ne vem na pamet, se nikoli ga nisem uporabila, kreditno imam morda en mesec, pa tudi ce bi vedela pin, so provizije za dvig gotovine s kreditno kartico tukaj grozovite. Mencam in gospodu za okencem razlozim situacijo in ga prosim, ce bi bilo mozno, da pac potegne kartico, zaracuna 20 doalrjev in mi razliko vrne v gotovini(tako smo vcasih delali v Patriotu, ce se nam ni dalo na banomat:). Razmislja in razmislja, potem se me usmili in mi vzame kartico iz rok, potem pa prebere moje ime na glas, popolnoma pravilno. Preseneceno ga pogledam, se nikoli nisem slisala, da bi american moje ime izgovoril pravilno, kaj sele priimek. Izkaze se, da je gospod iz Crne Gore in da ze 30 let zivi v ZDA in seveda - Balkanci tukaj drzimo skupaj- ne samo da noce vzeti moje kartice, ampak mi da 10 dolarjev za taksi. :)
Grem v knjigarno in si kupim knjigo, ker je do odhoda naslednjega vlaka se celo uro in na mrzlih marmornatih tleh cakam na odhod. Namesto da bi brala knjigo, raje opazujem ljudi, ki jih je za Grand Central nenavadno malo, res pa je nedelja zvecer. Razmisljam, koliko slovesov in snidenj so ze videli ti prelepi beli zidovi, za koliko popotnikov je bilo to prvo srecanje z New Yorkom, ko so prisli sem iskat sreco. Najvecja zelezniska postaja na svetu, cez sto peronov ima, ampak se vedno ohranja eleganco in je popolnoma neindustrijska.
Ura je pol enajstih in vlak za North White Planes je tu. Vkrcam se in se zatopim v knjigo. Mimo pride sprevodnica, ki ji samozavestno pomaham z mesecno karto, ona pa mi odgovori:"It's not july anyomore." O - oh. Karta do Bronxvilla stane 13 dolarjev, jaz pa imam v denarnici 8 dolarjev, ki so namenjeni taksiju, da me pripelje od postaje do doma. V zadregi ji razlozim situacijo, vmes se vprasam, ce jemljejo kreditne kartice, ki jih seveda ne in na koncu se me usmili in mi proda karto za 8 dolarjev. Oddahnem si in stiskam pesti, da lahko taksi placam s kreditno kartico. Z vlaka hitro odhitim do okencka, kjer sedi gospod, ki ponavadi poklice taksi in z upanjem v oceh vprasam, ce lahko placam s plastiko. Odgovori, da je minimum 20 dolarjev, ampak da mi bo taksist ustavil na bankomatu, ni problema. Seveda pina tudi slucajno ne vem na pamet, se nikoli ga nisem uporabila, kreditno imam morda en mesec, pa tudi ce bi vedela pin, so provizije za dvig gotovine s kreditno kartico tukaj grozovite. Mencam in gospodu za okencem razlozim situacijo in ga prosim, ce bi bilo mozno, da pac potegne kartico, zaracuna 20 doalrjev in mi razliko vrne v gotovini(tako smo vcasih delali v Patriotu, ce se nam ni dalo na banomat:). Razmislja in razmislja, potem se me usmili in mi vzame kartico iz rok, potem pa prebere moje ime na glas, popolnoma pravilno. Preseneceno ga pogledam, se nikoli nisem slisala, da bi american moje ime izgovoril pravilno, kaj sele priimek. Izkaze se, da je gospod iz Crne Gore in da ze 30 let zivi v ZDA in seveda - Balkanci tukaj drzimo skupaj- ne samo da noce vzeti moje kartice, ampak mi da 10 dolarjev za taksi. :)
ponedeljek, 3. avgust 2009
The last New York weekend
Cudovit. Zacnem ga v petek zvecer na Union Squaru, kjer se pocasi nabira ekipa - Maja, Steve, Justin in na koncu se Grace, ki nas vse stera proti zabavi na sedmi aveniji in sestnajsti ulici - Greenwich Villige s pridihom Chelsea. Prepricljivo gay district, kar je razvidno tudi iz gostov na zabavi, ki so vecinoma postrani(beseda, ki jo z Majo uporabljava - namesto gay - postrani in straight - naravnost), da okolica ne ve, o cem govoriva).
Lastnika stanovanja sploh ni, sem nas je povabil Johnathan, ki stanovanje house-sitta. Svasta, si predstavljate, da nekoga prostite, da vam cuva stanovanje, sprehaja psa in zaliva roze, pa je stanovanje ves cas polno ljudi? Nasi mentaliteti nepredstavljivo, njim nekaj cisto normalnega. Flat je priblizno taksen, kakrsnega bi si zelela, ce bi zivela na Manhattnu in bi si ga lahko privoscila - cudovito opremljen, ogromen bel kavc, neverjeten sound sistem, roze, crno - belo, ampak ne dolgocasno. Skozi okno se gre na pozarne stopnice:)
Zabave v Ameriki so precej monotone, ljudje samo postavajo, pijejo in se pogovarjajo, tako da nam nekaterim po dobri uri postane dolgcas. V daljavi se svetlikajo ulice Times Squara, tako da se Maja, Steve in jaz odlocimo, da se sprehodimo do tja. Je priblizno 30 ulic stran in hvalezna sem, da imam obute teniske. Sprehod je zanimiv, hodimo samo naravnost po eni in isti aveniji, a okolica se ves cas spreminja. Skozi Chelsea, skozi Garment Dictrict, kjer se sedmi aveniji rece Fashion Avenue v Midtown in na Times Square.
Luci omamljajo, toliko jih je in tako so pisane in zaslepujoce. Hustle$bustle midtowna v nasprotju z lezerno sproscenostjo downtowna...Imamo dovolj, postajamo utrujeni in ob taki uri traja tudi do dve uri, da prides do doma, tako da se odpravimo v podzemlje...Kratek postanek na Union Squaru, ce so kje nasi znanci, a jih ni, tako da odpeketamo domov...
Sobota
Pravo mestno poletje, sonce greje razbeljene plocnike, vrocina puhti iz vseh strani. Dan zacnem(kje pa drugje) na Union Squaru, na zelenjavni trznici, ki je ena izmed najbolje zalozenih v New Yorku. Japonski umetnik je po trgu razpostavil ogromne kose ledu, na katerih se lahko sedi - simbolizirajo globalno segrevanje in na koncu dneva jih bo raztrescil. Kul, glavno da se lahko malo shladim:) Brskam po stojnicah, nato pa zavijem v klimatiziran(aleluja)designerski otlet Feline's Basement, ki v bistvu ni klet, ampak stavba z ogromnimi steklenimi okni in cudovitim razgledom na U.Square, Empire State Building in druge okoliske arhitekturne mojstrovine. Vsaj pet minut stojim in obcudujem razgled, nato pa se obrnem in vsaj pol ure obcudujem razgled na polne police cevljev. Cene so znizane tudi do 70 odstotkov, a 30% od 400 dolarjev je se vedno 120 dolarjev:)) Tumac, tale New York zna biti cisti suffer:) To zvecer ugotovi tudi Maja, ko ji med neuspelim kupovanjem cevljev ukradejo telefon, ampak to je druga zgodba:)
Danes je na agendi Metropolitan, tako da krenem na Upper East Side. Prvi postanek je Guggenheim oz. ogled njegove zunanjosti. Pridruzim se evforicnim japoncem, ki klikajo po fotoaparatih kot nori in z nic manjsim navdusenjem slikam procelje tega arhitekturnega cuda z vseh moznih kotov. Kasneje polovico slik zbrisem, ker so tako ali tako vse enake, ta moj japonski gen...(Savi ve kaj mislim:))...
Sprehajam se po Centralnem parku ob Jaqueline Keneddy Onassis Reservoirju in se pocutim nadvse pomembno in newyorsko. V daljavi vidim cudovite stare palace Upper West Sida, ki od tu izgledajo kot srednjeveski gradovi.
Po potki v parku sem zelo hitro pri Metropolitanu in z zanosom odhitim do vhoda. Varnostnik, ki me pregleda ob vhodu se dela norca iz vsebine moje torbice, saj iz nje privlecem teniske, deznik, vsaj 2 prazni in eno polno steklenico vode, fotoaparat, racunalnik, Lonely Planet, osvezilne robcke, majco I <3 NY, sal...You get the idea:)
Gneca je nepopisna, cela sprejemna hala je do zadnjega koticka polna turistov, ki stojijo v zaviti vrsti, tako da me zelja po umetniski izpolnitvi kaj hitro mine. Odlocim se, da bom obisk muzeja za danes preskocila in da bom dan raje izkoristila za raziskovanje Centralnega Parka. Le-ta je neverjetno lep in na ta soncen dan tudi neverjetno poln. Na tisoce ljudi se sonci na njegovih tratah, igra vse mogoce sporte, tece, se sprehaja, colnari, poslusa glasbenike, obeduje v slavni restavraciji v colnarni, opazuje zelve v Turtle Pond, krmari jadrnice na daljinsko upravljanje...In se poroca:) Vidim vsaj tri poroke in ceprav Centralni park JE romanticen, vseeno mislim, da je za poroko primernejsi kaksen bolj miren koticek. Porocno fotografiranje vsake toliko casa prekine kaksen mimoidoci, ceprav so nasli najmanj prometno potko v celem parku:)
Med sprehajanjem naletim na Aleksandra, srba, ki smo ga spoznali marca v hostlu in sedaj vozi rikse po Centralnem parku. Obljubi, da naju bo z Majo zapeljal naokoli in mi da svojo telefonsko, da ga pokliceva:) V tem ogromnem mestu se vedno lahko srecas nekoga, neverjetno:)
Strawberry fields forever? Yeah...Del parka na zahodni strani, za katerega je denar darovala Yoko Ono, v spomin na Johna Lennona, ki je bil ustreljen pred slavno stavbo Dakota le nekaj deset metrov stran(v tej stavbi je zivel, je pa znana tudi iz filmov Rosemary's baby in Vanilla Sky, drugace pa je v njej zivelo ali se zivi ogromno slavnih - Lauren Bacall, Leonard Bernstein, Judy Garland, Rudolf Nureyev, Steve Guttenberg in mnogi drugi, prosnjo za nakup stanovanja v tej stavbi pa so zavrnili Antoniu Banderasu, Melanie Griffith, Genu Simmonsu, Billy Joelu...).
Tukaj v parku je spomenik Johnu Lennonu - znak za mir, pod katerim je napisana ena sama beseda - IMAGINE.
Moja pot se nadaljuje po Upper West Side do Lincoln Centra in naprej do Columbus Circla. Vmes v Ugg trgovini vidim se Adama Sandlerja, ki s punco(ali zeno) kupuje cevlje. Na postaji podzemne poslusam crnko s cudovitim glasom in mi je kar malo zal, ko pride vlak. Skocim na drugi konec Manhattna do Maje, ki je v sluzbi v Defonte's in spoznam vse njene sodelavce. Pojem ogromen sendvic s cufti(mala napaka v komunikaciji med menoj in tistim, ki je delal sendvic), ki pa je presenetljivo dober. S polnim trebuhom se pocasi odmajam mimo Gramercy Parka, ki je zadnji privatni park v New Yorku - kljuc dobis le, ce si lastnik hise ali stanovanja v soseski.
Noge me se komaj drzijo, popolnoma jasno mi je, da imajo ljudje ves cas obute sportne teniske, v New Yorku se res veliko hodi. Hodim brez nekega jasnega cilja, uzivam v poznem poletnem popoldnevu tega res turisticnega dne in moje ustnice so ves cas privihane rahlo navzgor. Odlocim se, da se sprehodim do Washington Square parka, ker ima vodnjak in si lahko malo odpocijem noge v zuboreci vodi. Trg je poln ljudi, vodnjak je poln otrok. Tipicno mestni prizor, ko se otroci v kopalkah podijo po fontani, se spricajo in mecejo v vodo, kot da so v Dolenjskih toplicah. Vecerna svetloba pada na mesto in okoliske stavbe se kopajo v zadnjih soncnih zarkih. Ce zaprem oci, se mi zdi kot da sem doma, voda zubori tako naglas, da preglasi vse druge mestne zvoke in ce malo zaskilim, se mi zdijo stavbe kot visoka drevesa. Lepo mi je in to je eden tistih trenutkov, za katerega vem, da ga ne bom kmalu pozabila, trenutek ciste srece...
Lastnika stanovanja sploh ni, sem nas je povabil Johnathan, ki stanovanje house-sitta. Svasta, si predstavljate, da nekoga prostite, da vam cuva stanovanje, sprehaja psa in zaliva roze, pa je stanovanje ves cas polno ljudi? Nasi mentaliteti nepredstavljivo, njim nekaj cisto normalnega. Flat je priblizno taksen, kakrsnega bi si zelela, ce bi zivela na Manhattnu in bi si ga lahko privoscila - cudovito opremljen, ogromen bel kavc, neverjeten sound sistem, roze, crno - belo, ampak ne dolgocasno. Skozi okno se gre na pozarne stopnice:)
Zabave v Ameriki so precej monotone, ljudje samo postavajo, pijejo in se pogovarjajo, tako da nam nekaterim po dobri uri postane dolgcas. V daljavi se svetlikajo ulice Times Squara, tako da se Maja, Steve in jaz odlocimo, da se sprehodimo do tja. Je priblizno 30 ulic stran in hvalezna sem, da imam obute teniske. Sprehod je zanimiv, hodimo samo naravnost po eni in isti aveniji, a okolica se ves cas spreminja. Skozi Chelsea, skozi Garment Dictrict, kjer se sedmi aveniji rece Fashion Avenue v Midtown in na Times Square.
Luci omamljajo, toliko jih je in tako so pisane in zaslepujoce. Hustle$bustle midtowna v nasprotju z lezerno sproscenostjo downtowna...Imamo dovolj, postajamo utrujeni in ob taki uri traja tudi do dve uri, da prides do doma, tako da se odpravimo v podzemlje...Kratek postanek na Union Squaru, ce so kje nasi znanci, a jih ni, tako da odpeketamo domov...
Sobota
Pravo mestno poletje, sonce greje razbeljene plocnike, vrocina puhti iz vseh strani. Dan zacnem(kje pa drugje) na Union Squaru, na zelenjavni trznici, ki je ena izmed najbolje zalozenih v New Yorku. Japonski umetnik je po trgu razpostavil ogromne kose ledu, na katerih se lahko sedi - simbolizirajo globalno segrevanje in na koncu dneva jih bo raztrescil. Kul, glavno da se lahko malo shladim:) Brskam po stojnicah, nato pa zavijem v klimatiziran(aleluja)designerski otlet Feline's Basement, ki v bistvu ni klet, ampak stavba z ogromnimi steklenimi okni in cudovitim razgledom na U.Square, Empire State Building in druge okoliske arhitekturne mojstrovine. Vsaj pet minut stojim in obcudujem razgled, nato pa se obrnem in vsaj pol ure obcudujem razgled na polne police cevljev. Cene so znizane tudi do 70 odstotkov, a 30% od 400 dolarjev je se vedno 120 dolarjev:)) Tumac, tale New York zna biti cisti suffer:) To zvecer ugotovi tudi Maja, ko ji med neuspelim kupovanjem cevljev ukradejo telefon, ampak to je druga zgodba:)
Danes je na agendi Metropolitan, tako da krenem na Upper East Side. Prvi postanek je Guggenheim oz. ogled njegove zunanjosti. Pridruzim se evforicnim japoncem, ki klikajo po fotoaparatih kot nori in z nic manjsim navdusenjem slikam procelje tega arhitekturnega cuda z vseh moznih kotov. Kasneje polovico slik zbrisem, ker so tako ali tako vse enake, ta moj japonski gen...(Savi ve kaj mislim:))...
Sprehajam se po Centralnem parku ob Jaqueline Keneddy Onassis Reservoirju in se pocutim nadvse pomembno in newyorsko. V daljavi vidim cudovite stare palace Upper West Sida, ki od tu izgledajo kot srednjeveski gradovi.
Po potki v parku sem zelo hitro pri Metropolitanu in z zanosom odhitim do vhoda. Varnostnik, ki me pregleda ob vhodu se dela norca iz vsebine moje torbice, saj iz nje privlecem teniske, deznik, vsaj 2 prazni in eno polno steklenico vode, fotoaparat, racunalnik, Lonely Planet, osvezilne robcke, majco I <3 NY, sal...You get the idea:)
Gneca je nepopisna, cela sprejemna hala je do zadnjega koticka polna turistov, ki stojijo v zaviti vrsti, tako da me zelja po umetniski izpolnitvi kaj hitro mine. Odlocim se, da bom obisk muzeja za danes preskocila in da bom dan raje izkoristila za raziskovanje Centralnega Parka. Le-ta je neverjetno lep in na ta soncen dan tudi neverjetno poln. Na tisoce ljudi se sonci na njegovih tratah, igra vse mogoce sporte, tece, se sprehaja, colnari, poslusa glasbenike, obeduje v slavni restavraciji v colnarni, opazuje zelve v Turtle Pond, krmari jadrnice na daljinsko upravljanje...In se poroca:) Vidim vsaj tri poroke in ceprav Centralni park JE romanticen, vseeno mislim, da je za poroko primernejsi kaksen bolj miren koticek. Porocno fotografiranje vsake toliko casa prekine kaksen mimoidoci, ceprav so nasli najmanj prometno potko v celem parku:)
Med sprehajanjem naletim na Aleksandra, srba, ki smo ga spoznali marca v hostlu in sedaj vozi rikse po Centralnem parku. Obljubi, da naju bo z Majo zapeljal naokoli in mi da svojo telefonsko, da ga pokliceva:) V tem ogromnem mestu se vedno lahko srecas nekoga, neverjetno:)
Strawberry fields forever? Yeah...Del parka na zahodni strani, za katerega je denar darovala Yoko Ono, v spomin na Johna Lennona, ki je bil ustreljen pred slavno stavbo Dakota le nekaj deset metrov stran(v tej stavbi je zivel, je pa znana tudi iz filmov Rosemary's baby in Vanilla Sky, drugace pa je v njej zivelo ali se zivi ogromno slavnih - Lauren Bacall, Leonard Bernstein, Judy Garland, Rudolf Nureyev, Steve Guttenberg in mnogi drugi, prosnjo za nakup stanovanja v tej stavbi pa so zavrnili Antoniu Banderasu, Melanie Griffith, Genu Simmonsu, Billy Joelu...).
Tukaj v parku je spomenik Johnu Lennonu - znak za mir, pod katerim je napisana ena sama beseda - IMAGINE.
Moja pot se nadaljuje po Upper West Side do Lincoln Centra in naprej do Columbus Circla. Vmes v Ugg trgovini vidim se Adama Sandlerja, ki s punco(ali zeno) kupuje cevlje. Na postaji podzemne poslusam crnko s cudovitim glasom in mi je kar malo zal, ko pride vlak. Skocim na drugi konec Manhattna do Maje, ki je v sluzbi v Defonte's in spoznam vse njene sodelavce. Pojem ogromen sendvic s cufti(mala napaka v komunikaciji med menoj in tistim, ki je delal sendvic), ki pa je presenetljivo dober. S polnim trebuhom se pocasi odmajam mimo Gramercy Parka, ki je zadnji privatni park v New Yorku - kljuc dobis le, ce si lastnik hise ali stanovanja v soseski.
Noge me se komaj drzijo, popolnoma jasno mi je, da imajo ljudje ves cas obute sportne teniske, v New Yorku se res veliko hodi. Hodim brez nekega jasnega cilja, uzivam v poznem poletnem popoldnevu tega res turisticnega dne in moje ustnice so ves cas privihane rahlo navzgor. Odlocim se, da se sprehodim do Washington Square parka, ker ima vodnjak in si lahko malo odpocijem noge v zuboreci vodi. Trg je poln ljudi, vodnjak je poln otrok. Tipicno mestni prizor, ko se otroci v kopalkah podijo po fontani, se spricajo in mecejo v vodo, kot da so v Dolenjskih toplicah. Vecerna svetloba pada na mesto in okoliske stavbe se kopajo v zadnjih soncnih zarkih. Ce zaprem oci, se mi zdi kot da sem doma, voda zubori tako naglas, da preglasi vse druge mestne zvoke in ce malo zaskilim, se mi zdijo stavbe kot visoka drevesa. Lepo mi je in to je eden tistih trenutkov, za katerega vem, da ga ne bom kmalu pozabila, trenutek ciste srece...
četrtek, 30. julij 2009
The charm of Union Square
Y'll seen my post about friday night, right?(http://www.urbandictionary.com/define.php?term=ya'll)
No, clovek bi si mislil, da se ti tak vecer zgodi izjemoma, enkrat na nekaj mesecev, right? Ne v New Yorku...:) Z Majo sva se predvcerajsnim spet dobili na U.Sq in po kratkem sprehodu po okoliskih ulicah sva se zasidrali na stopnicah. Naekrat zacne kapljati ista ekipa kot prejsnji petek, glasbeniki naredijo prostor sredi trga in zacno s saksom in bobni in zbrana druscina plesalcev spet naredi nakljucni show:) Vibe je izjemen, vsi si pridejo sem napolniti baterije in se druziti, to je res kraj, ki mi je v celem New Yorku morda najbolj ljub in blizu.
Medtem ko pisem tale blogpost(ampak res dobesedno medtem, kaksno nakljucje!), nek znanec na facebooku komentira fotko izpred nekaj dni s stopnic Union Squara, njegove besede najlepse povedo to, kar hocem tu razloziti:
Frantzy Filsone: "One of these days i'm going to do a short film about these steps.
the steps are sacred grounds for those who need to clear their minds.. there is no club/lounge that can beat the vibe of these steps.. shit is sacred.:)"
Amen, res je lepo napisal, zato mu odgovorim... :)
Milena Jakovljevic: Omg, i'm just writing a blogpost about that...About Union Square...Great minds think alike:)
17 minutes ago · Delete
Frantzy Filsi: I can incoporate it as narrration.. it is the truth.. you have shit on your mind? the beach is too far.. you fucking go to union square.. you are bound to forget about your worries..
these dancers. some lousy ..some cool.. but since you are sitting down you clap for all of them.. there is always a march.. someone is always picking about something.. well here is an idea.. you want to have a march? you have a cause? and no one to follow you? write in big letters on a card board..walk by union square.. stand there.. now you have an audience.. your movement starts right there..
union square is sacred ground..
12 minutes ago · Delete
Ngozi Livintha Hippielyfe: I wanna be in it !
11 minutes ago · Delete
Frantzy Filsspeak: Speak honestly about it though.. honestly.. why do you come there.. ?
the idea came to me one nigh.. because i ran into a long time friend of mine.. kenny legagneur.. he said ah! frantz in union square.. you must have stuff on your mind.. i said how you figure that? he said; well you are in union square.. this place is theraphy.. i pause for a moment and thought to myself.. that is true.. i do come here to chase away my demonds.. to breath.. there will always be a dude who is here for only a weekend.. and he will remind you how unique nyc is.. UNION SQUARE is the chakra of manhathan..
help me out here. people.. get a get a amen?
5 minutes ago · Delete
Milena Jakovljevic: Amen! But...Again, I wrote the first paragraph of what you wrote down on my blog, and I wrothe an amen at the end of it :)))
Poosebljena magicnost U.Sq in the making, prepisem prvo vrstico Francijevega komentarja, napisem amen...No, saj ste prebrali...:)
Cmokec!
No, clovek bi si mislil, da se ti tak vecer zgodi izjemoma, enkrat na nekaj mesecev, right? Ne v New Yorku...:) Z Majo sva se predvcerajsnim spet dobili na U.Sq in po kratkem sprehodu po okoliskih ulicah sva se zasidrali na stopnicah. Naekrat zacne kapljati ista ekipa kot prejsnji petek, glasbeniki naredijo prostor sredi trga in zacno s saksom in bobni in zbrana druscina plesalcev spet naredi nakljucni show:) Vibe je izjemen, vsi si pridejo sem napolniti baterije in se druziti, to je res kraj, ki mi je v celem New Yorku morda najbolj ljub in blizu.
Medtem ko pisem tale blogpost(ampak res dobesedno medtem, kaksno nakljucje!), nek znanec na facebooku komentira fotko izpred nekaj dni s stopnic Union Squara, njegove besede najlepse povedo to, kar hocem tu razloziti:
Frantzy Filsone: "One of these days i'm going to do a short film about these steps.
the steps are sacred grounds for those who need to clear their minds.. there is no club/lounge that can beat the vibe of these steps.. shit is sacred.:)"
Amen, res je lepo napisal, zato mu odgovorim... :)
Milena Jakovljevic: Omg, i'm just writing a blogpost about that...About Union Square...Great minds think alike:)
17 minutes ago · Delete
Frantzy Filsi: I can incoporate it as narrration.. it is the truth.. you have shit on your mind? the beach is too far.. you fucking go to union square.. you are bound to forget about your worries..
these dancers. some lousy ..some cool.. but since you are sitting down you clap for all of them.. there is always a march.. someone is always picking about something.. well here is an idea.. you want to have a march? you have a cause? and no one to follow you? write in big letters on a card board..walk by union square.. stand there.. now you have an audience.. your movement starts right there..
union square is sacred ground..
12 minutes ago · Delete
Ngozi Livintha Hippielyfe: I wanna be in it !
11 minutes ago · Delete
Frantzy Filsspeak: Speak honestly about it though.. honestly.. why do you come there.. ?
the idea came to me one nigh.. because i ran into a long time friend of mine.. kenny legagneur.. he said ah! frantz in union square.. you must have stuff on your mind.. i said how you figure that? he said; well you are in union square.. this place is theraphy.. i pause for a moment and thought to myself.. that is true.. i do come here to chase away my demonds.. to breath.. there will always be a dude who is here for only a weekend.. and he will remind you how unique nyc is.. UNION SQUARE is the chakra of manhathan..
help me out here. people.. get a get a amen?
5 minutes ago · Delete
Milena Jakovljevic: Amen! But...Again, I wrote the first paragraph of what you wrote down on my blog, and I wrothe an amen at the end of it :)))
Poosebljena magicnost U.Sq in the making, prepisem prvo vrstico Francijevega komentarja, napisem amen...No, saj ste prebrali...:)
Cmokec!
torek, 28. julij 2009
Things I love, things I hate
Things I hate about...
Ko pusti posodo z zazganim mlekom na stedilniku cez noc in niti ne natoci vode, ko pride domov, parkira in v avtu na dovozu se 40 minut telefonira, ko me zaradi kakrsnega koli razloga ne pelje na postajo in posledicno zamudim vlak, ko bi izjemoma morala dvigniti otroke eno uro prej in jih peljat v zabaviscni park, pa odpove tik pred zdajci, kar pomeni da moram bit jaz z njimi 2 uri dlje, ko kupuje sranje od hrane za otroke(nene, ti cipsi so zdravi, ker so baked, ne fried), ko ne opere perila cez vikend in me v ponedeljek pocaka polna omara umazanih cunj, ko potem tezi, zakaj perem, ker je elektrika draga, ko tezi, da tamalemu preveckrat zmerim sladkor, ker so ti listici dragi(al gre za zdravje tvojega otroka...), ko pusti, da skoraj zmanjka injekcij za inzulin, ker se ji ne da v lekarno, ko trikrat klice, kje je krema za soncenje, ko ma vse v zobeh tako kot jaz njo, da je bitch do varusk na sposno...
Things I hate about New York
Da v New Yorku vcasih traja 3 ure, da nekam prides, potem moras pa se eno uro cakati na ostale, da pridejo do tja, da so taksiji dragi, da je hrana draga, da je pijaca draga, da je kozmetika draga, da je NYC drag, da so vodne napeljave zanic, da se wcji ves cas in povsod masijo, da ful ljudi govori nerazlocno, da se muzeji in trgovine ze zaprejo, ko jaz pridem v mesto, da se mi ves cas mudi na vlak, da je klima povsod nasopana do konca, medtem ko je zunaj neznosna vlaga in so temperaturne razlike nezdrave, da se ne sme piti na ulici, da te za svercanje na podzemni strpajo v zapor, da ej ogromno brezdomcev, da se v enem dnevu zamenjajo stiri vremenska stanja, da nacrti vcasih propadajo en za drugim, ker je vse dalec, da cas prehitro mineva, da moram cez dva tedna domov.....
Things I LOVE about New York
Ljudi, ki so zvesti sami sebi in plesejo sredi ulice, trga ali promenade kadar se jim zahoce, da pojejo na ves glas, da na lep dan v Brooklynu zaprejo ulico in imajo block party, da lahko v hipu navezes stike, da so tipi tako huuudi, da skos umiram, da je trgovin toliko, da ne ves kaj bi, da te ljudje na ulici pozdravijo in se nasmehnejo, da so parki ogromni in lepi, da so muzeji polni takih umetnin, da bi jih gledal cel dan, da je glasbenik na podzemni naslednji Davis Miles(ali Justin Timberlake, whatever you prefer), da te lahko luci mesta popolnoma omamijo....
Da na vsakem koraku spoznavas ljudi, ki so v tem kar pocnejo res dobri, da je vse polno zivljenja in navdiha, da se tukaj lahko vsak pocuti doma in na vrhu sveta, da je povsod naokrog voda, da je plaza pol ure stran, da so stavbe visoke in da so knjigarne polne dobrih, poceni, novih ali starih knjig, da je mesto polno majhnih enklav z edinstvenim znacajem, ki vsaka diha po svoje...Da tukajsnji ljudje ljubijo svoje mesto in da jih mesto ljubi nazaj.
Ko pusti posodo z zazganim mlekom na stedilniku cez noc in niti ne natoci vode, ko pride domov, parkira in v avtu na dovozu se 40 minut telefonira, ko me zaradi kakrsnega koli razloga ne pelje na postajo in posledicno zamudim vlak, ko bi izjemoma morala dvigniti otroke eno uro prej in jih peljat v zabaviscni park, pa odpove tik pred zdajci, kar pomeni da moram bit jaz z njimi 2 uri dlje, ko kupuje sranje od hrane za otroke(nene, ti cipsi so zdravi, ker so baked, ne fried), ko ne opere perila cez vikend in me v ponedeljek pocaka polna omara umazanih cunj, ko potem tezi, zakaj perem, ker je elektrika draga, ko tezi, da tamalemu preveckrat zmerim sladkor, ker so ti listici dragi(al gre za zdravje tvojega otroka...), ko pusti, da skoraj zmanjka injekcij za inzulin, ker se ji ne da v lekarno, ko trikrat klice, kje je krema za soncenje, ko ma vse v zobeh tako kot jaz njo, da je bitch do varusk na sposno...
Things I hate about New York
Da v New Yorku vcasih traja 3 ure, da nekam prides, potem moras pa se eno uro cakati na ostale, da pridejo do tja, da so taksiji dragi, da je hrana draga, da je pijaca draga, da je kozmetika draga, da je NYC drag, da so vodne napeljave zanic, da se wcji ves cas in povsod masijo, da ful ljudi govori nerazlocno, da se muzeji in trgovine ze zaprejo, ko jaz pridem v mesto, da se mi ves cas mudi na vlak, da je klima povsod nasopana do konca, medtem ko je zunaj neznosna vlaga in so temperaturne razlike nezdrave, da se ne sme piti na ulici, da te za svercanje na podzemni strpajo v zapor, da ej ogromno brezdomcev, da se v enem dnevu zamenjajo stiri vremenska stanja, da nacrti vcasih propadajo en za drugim, ker je vse dalec, da cas prehitro mineva, da moram cez dva tedna domov.....
Things I LOVE about New York
Ljudi, ki so zvesti sami sebi in plesejo sredi ulice, trga ali promenade kadar se jim zahoce, da pojejo na ves glas, da na lep dan v Brooklynu zaprejo ulico in imajo block party, da lahko v hipu navezes stike, da so tipi tako huuudi, da skos umiram, da je trgovin toliko, da ne ves kaj bi, da te ljudje na ulici pozdravijo in se nasmehnejo, da so parki ogromni in lepi, da so muzeji polni takih umetnin, da bi jih gledal cel dan, da je glasbenik na podzemni naslednji Davis Miles(ali Justin Timberlake, whatever you prefer), da te lahko luci mesta popolnoma omamijo....
Da na vsakem koraku spoznavas ljudi, ki so v tem kar pocnejo res dobri, da je vse polno zivljenja in navdiha, da se tukaj lahko vsak pocuti doma in na vrhu sveta, da je povsod naokrog voda, da je plaza pol ure stran, da so stavbe visoke in da so knjigarne polne dobrih, poceni, novih ali starih knjig, da je mesto polno majhnih enklav z edinstvenim znacajem, ki vsaka diha po svoje...Da tukajsnji ljudje ljubijo svoje mesto in da jih mesto ljubi nazaj.
ponedeljek, 27. julij 2009
Enough with the firsts, I've been here awhile
Tezko je pisati blog z zvocno kuliso otroskega vpitja v ozadju, ampak ne da se mi ju spet mirit, ze trikrat v zadnjih dvajsetih minutah sta se skregala zaradi tega ali onega razloga. Naj se poskusata pobotati sama. Imam dve starejsi sestri in vedno, ko smo bile se mlajse in smo se med seboj kregale, so nam starsi rekli, da jaj svoje konflikte urejamo same med seboj in ponavadi je cisto delovalo. No, razen takrat, ko sta me vrgli v bano:)
Anyway, namenila sem se pisati o preteklem vikendu.
Petek: Komaj cakam, da pride mama od Tristena in Isis domov, vse imam ze spakirano, sem stusirana, oblecena in imam sveze oprane lase, z drugimi besedami, popolnoma pripravljena na vikend. Ko spet pride eno uro kasneje, kot naj bi hodila domov, ima spet pripravljen nov izgovor, zakaj me ne more peljati na postajo - enkrat nimam bencina, drugic je v hisi vodovodar, tretjic, cetrtic in petic je pa tako utrujena, kot ni bila se nikoli v zivljenju. Whatever, grem na bus. Mimo se pripelje soseda, ki mi prijazno ponudi prevoz do postaje, ampak vseeno zamudim vlak in to za celo minuto. Grrr.
Moj quest za danes je spet na kratko obiskati prizorisce snemanja Gossip Girl, preden nadaljujem pot do Maje v Brooklyn. Danes snemajo v drazbeni hisi Sotheby's na Upper East Side. Za takoj ko pridem do prizorisca skozi steklena vrata zagledam Sereno (Blake Lively) v vsej njeni prelestni lepoti in Carterja Baisina(Sebastian Stan), ki izgleda ravno tako seksi nevaren kot v seriji :) Yeey, another celebrity sighting:)
Later that night...
Z Majo se odpraviva ven, odloceni, da nama tokrat uspe priti do kluba. Tako v Webster Hallu kot v Pachi ni vstopnine celo noc, tako da se nama nikamor ne mudi, mar ne? Ko prispeva na Manhattan, se ustaviva na Union Squaru, da se malo okrepcava in opazujeva ljudi. Webser Hall je samo nekaj ulic stran, tako da res ne bi smel biti problem priti do njega, mar ne? Not exactly...
Na trgu je skupina plesalcev, ki imajo s seboj ogromen radio in plesejo vse mogoce - salso, hip hop, capoeiro...V New Yorku nimamo zadrzkov, zato se jima kar pridruziva oz. naju v to prisili takozvani Maestro G, ki naju zvlece plesat. Predstavlja se kot italijan, vendar Maja po kasnejsi analizi njegovega facebook profila predpostavi, da je albanec, kajti med jeziki ki jih obvlada je navedena tudi albanscina in zakaj bi nekdo znal albansko, ce je italijan? :) Pa seveda, obvlada vse jugoslovanske fraze nagovarjanja zensk na bolj ali manj simpaticno zaljiv nacin:)
Mimoidoci se pridruzujejo plesni mnozici in ko prideta mimo dva, ki prodajata spominske postre Michaela Jacksona in jih vprasam, ce imata tudi kaj soncnih ocal (predsodki na delu, bila sta crnca:), se izkaze da sta profesionalna plesalca in trenutno pleseta pri filmu Step up 3, ki se snema v New Yorku. Uzivata v pozornosti in ugodita vsem najinim prosnjam po moonwalku, koreografiji iz videospota Thriller in podobnim neumnostim:)
Minevajo ure in odlociva se, da je pa zdaj res ze cas, da greva v klub, ko pa prideva tja, seveda ze zapirajo:) Nekako nama ni usojeno, hehe. Skociva nazaj do Union Squara, vsa druzba je se vedno zbrana, zabava pa se stopnjuje. Maestro G iz zakladnice svoje glasbe na iPodu privlece "Plava ciganko" in "Udarje v glavo ko sampanjac" , in po zacetnem zgrazanju se vsi prepustimo in plesemo kolo. Ob sestih zjutraj, sredi trga, sredi New Yorka. Svasta:)
Domov prilezeva ob nespodobni jutranji uri, ampak tudi to se lahko kdaj zgodi:) Na poti domov ima ves cas napade smeha, se posebej, ko se spomniva da nas vse zvecer caka zabava za Majin rojstni dan...New York je vcasih res naporen...
Anyway, namenila sem se pisati o preteklem vikendu.
Petek: Komaj cakam, da pride mama od Tristena in Isis domov, vse imam ze spakirano, sem stusirana, oblecena in imam sveze oprane lase, z drugimi besedami, popolnoma pripravljena na vikend. Ko spet pride eno uro kasneje, kot naj bi hodila domov, ima spet pripravljen nov izgovor, zakaj me ne more peljati na postajo - enkrat nimam bencina, drugic je v hisi vodovodar, tretjic, cetrtic in petic je pa tako utrujena, kot ni bila se nikoli v zivljenju. Whatever, grem na bus. Mimo se pripelje soseda, ki mi prijazno ponudi prevoz do postaje, ampak vseeno zamudim vlak in to za celo minuto. Grrr.
Moj quest za danes je spet na kratko obiskati prizorisce snemanja Gossip Girl, preden nadaljujem pot do Maje v Brooklyn. Danes snemajo v drazbeni hisi Sotheby's na Upper East Side. Za takoj ko pridem do prizorisca skozi steklena vrata zagledam Sereno (Blake Lively) v vsej njeni prelestni lepoti in Carterja Baisina(Sebastian Stan), ki izgleda ravno tako seksi nevaren kot v seriji :) Yeey, another celebrity sighting:)
Later that night...
Z Majo se odpraviva ven, odloceni, da nama tokrat uspe priti do kluba. Tako v Webster Hallu kot v Pachi ni vstopnine celo noc, tako da se nama nikamor ne mudi, mar ne? Ko prispeva na Manhattan, se ustaviva na Union Squaru, da se malo okrepcava in opazujeva ljudi. Webser Hall je samo nekaj ulic stran, tako da res ne bi smel biti problem priti do njega, mar ne? Not exactly...
Na trgu je skupina plesalcev, ki imajo s seboj ogromen radio in plesejo vse mogoce - salso, hip hop, capoeiro...V New Yorku nimamo zadrzkov, zato se jima kar pridruziva oz. naju v to prisili takozvani Maestro G, ki naju zvlece plesat. Predstavlja se kot italijan, vendar Maja po kasnejsi analizi njegovega facebook profila predpostavi, da je albanec, kajti med jeziki ki jih obvlada je navedena tudi albanscina in zakaj bi nekdo znal albansko, ce je italijan? :) Pa seveda, obvlada vse jugoslovanske fraze nagovarjanja zensk na bolj ali manj simpaticno zaljiv nacin:)
Mimoidoci se pridruzujejo plesni mnozici in ko prideta mimo dva, ki prodajata spominske postre Michaela Jacksona in jih vprasam, ce imata tudi kaj soncnih ocal (predsodki na delu, bila sta crnca:), se izkaze da sta profesionalna plesalca in trenutno pleseta pri filmu Step up 3, ki se snema v New Yorku. Uzivata v pozornosti in ugodita vsem najinim prosnjam po moonwalku, koreografiji iz videospota Thriller in podobnim neumnostim:)
Minevajo ure in odlociva se, da je pa zdaj res ze cas, da greva v klub, ko pa prideva tja, seveda ze zapirajo:) Nekako nama ni usojeno, hehe. Skociva nazaj do Union Squara, vsa druzba je se vedno zbrana, zabava pa se stopnjuje. Maestro G iz zakladnice svoje glasbe na iPodu privlece "Plava ciganko" in "Udarje v glavo ko sampanjac" , in po zacetnem zgrazanju se vsi prepustimo in plesemo kolo. Ob sestih zjutraj, sredi trga, sredi New Yorka. Svasta:)
Domov prilezeva ob nespodobni jutranji uri, ampak tudi to se lahko kdaj zgodi:) Na poti domov ima ves cas napade smeha, se posebej, ko se spomniva da nas vse zvecer caka zabava za Majin rojstni dan...New York je vcasih res naporen...
petek, 24. julij 2009
The first taxi ride for free
Naj vam najprej razlozim sistem taksijev v Bronxvillu - do zelezniske postaje, s katere odpelje vlak proti New Yorku je pol ure pes, tako da velikokrat podpiram svojo lenobo in grem tjagrede z avtobusom, nazaj pa s taksijem, ker je ponavadi (ne ponavadi, vedno) ze noc. Startnina za taksi z nekim novim davkom stane stiri dolarje in pol, tako da voznja domov ponoci nanese osem dolarjev z napitnino. Ce gres vsak dan v City, se prekleto hitro nabere...
No, ponavadi je potnikov v taksiju vec, da en taksist zasluzi vec z eno samo voznjo -potniki si placila ne razdelijo, ampak vsak placa toliko, kolikor bi placal, ce bi bil sam, tak je pac sistem. Na racun tega, da je potnikov v taksiju vec, sem si ogledala ze cel Bronxville. Mestece je polno cudovitih his, ocitno je, da imajo tukaj ljudje veliko denarja. Nas del mesteca ni tako high end, je cisto obicajna stanovanjska soseska, ponekod drugje pa sem videla ze gated comunities, vile v grskem stilu z belimi stebri a'la plantaza Tara(Gone with the wind), hise, za katere sem prepricana, da jim recejo cottage, ceprav imajo zagotovo po pet spalnic in ocarljive vile iz rdece opeke. Bronxville je najdrazji in najbolj eliten del Westchester Countya...
Malo sem zasla, hotela sem povedati, da pri teh voznjah spoznas veliko zanimivih ljudi, zadnjic sem recimo naletela na hrvata, ki je dve leti zivel v Mariboru, nekaj dni nazaj pa me je domov peljal taksist, ki je na vlak odpeljal Majo na njen zadnji dan. Ne vem ce veste, Maja se je zadnji dan na smrt skregala z mamo teh otrok in le-ta ji ni hotela placati zadnjega tedna...Takrat se je taksistu potozila glede vseh dogodkov in on si je to zelo dobro zapomnil, ker me je, ko sem mu povedala naslov zelo previdno vprasal, ali se bila kaj v stiku z prejsnjo varusko. Ko sem mu razlozila, da je Maja moja prijateljica in da je z njo vse ok, da je v Brooklynu, da ima sluzbo na Manhattnu in da uziva, si je totalno oddahnil im mi povedal, da ga je ful skrbelo zanjo. Se dvajset minut sva sedela v taksiju in se pogovarjala o tem in onem, kako je delati tukaj, kako se pridobiva dokumente, itd..Moram reci, da ce imas sreco, lahko naletis na ljudi, ki so resnicno pripravljeni pomagati. Prenasam pozdrave Maji in Tnx for the free ride, taximan Paul:)
No, ponavadi je potnikov v taksiju vec, da en taksist zasluzi vec z eno samo voznjo -potniki si placila ne razdelijo, ampak vsak placa toliko, kolikor bi placal, ce bi bil sam, tak je pac sistem. Na racun tega, da je potnikov v taksiju vec, sem si ogledala ze cel Bronxville. Mestece je polno cudovitih his, ocitno je, da imajo tukaj ljudje veliko denarja. Nas del mesteca ni tako high end, je cisto obicajna stanovanjska soseska, ponekod drugje pa sem videla ze gated comunities, vile v grskem stilu z belimi stebri a'la plantaza Tara(Gone with the wind), hise, za katere sem prepricana, da jim recejo cottage, ceprav imajo zagotovo po pet spalnic in ocarljive vile iz rdece opeke. Bronxville je najdrazji in najbolj eliten del Westchester Countya...
Malo sem zasla, hotela sem povedati, da pri teh voznjah spoznas veliko zanimivih ljudi, zadnjic sem recimo naletela na hrvata, ki je dve leti zivel v Mariboru, nekaj dni nazaj pa me je domov peljal taksist, ki je na vlak odpeljal Majo na njen zadnji dan. Ne vem ce veste, Maja se je zadnji dan na smrt skregala z mamo teh otrok in le-ta ji ni hotela placati zadnjega tedna...Takrat se je taksistu potozila glede vseh dogodkov in on si je to zelo dobro zapomnil, ker me je, ko sem mu povedala naslov zelo previdno vprasal, ali se bila kaj v stiku z prejsnjo varusko. Ko sem mu razlozila, da je Maja moja prijateljica in da je z njo vse ok, da je v Brooklynu, da ima sluzbo na Manhattnu in da uziva, si je totalno oddahnil im mi povedal, da ga je ful skrbelo zanjo. Se dvajset minut sva sedela v taksiju in se pogovarjala o tem in onem, kako je delati tukaj, kako se pridobiva dokumente, itd..Moram reci, da ce imas sreco, lahko naletis na ljudi, ki so resnicno pripravljeni pomagati. Prenasam pozdrave Maji in Tnx for the free ride, taximan Paul:)
četrtek, 23. julij 2009
First time Happy feet :)
Prejsnji teden sem pisala, kako je bilo na Coney Islandu in v prejsnjem postu sem razlozila, kako je krasen obcutek spontanega skupinskega showa. Evo filmcek - samo malo glasbe in spodbude in plese cel boardwalk!
The first taste of Bryant Park
SPET se mi mudi na vlak. S podzemno se vozim proti 42. ulici - Bryant Park. Do odhoda vlaka z Grand Centrala je se pet minut, ko stecem iz podzemlja na povrsje proti prvemu taksiju. Je parkiran in nima prizgane luci, a ima odprto okno, zato ga vprasam, ce je prost. "No", mi odgovori, "we are shooting a comercial". "Aha", odgovorim malo zmedeno in stecem po Peti aveniji, in res zagledam filmsko ekipo, varnostnike in kamere. Na plocniku stoji prelestna manekenka, ki bo ocitno v reklami pomahala taksiju. Pridem blize in si jo bolje ogledam in zazdi se mi, da poznam obraz. Pobrskam po spominu in ugotovim, da gre za Caroline Trentini, slavno brazilsko manekenko :)
Zakaj je to zanimivo - ravno v Bryant Parku se odvija svetovno znani New York Fashion Week in ravno tu srecam svetovno znano manekenko :)
Nimam casa za firbcanje, ker moj vlak malodane ze odhaja, tako da stecem stran, a ko ujamem manekenkin pogled, se mi nasmehne. Uau, she's a real person, si mislim in odhitim. Pomaham taksiju, skocim notri, za stiristo metrov voznje cez dve aveniji in pol placam stiri dolarje in ujamem vlak v zadnji sekundi :)
Evo, tole je pa Karolinca(moje slike so zal cisto pretemne):
Takole pa izgleda Bryant Park med septembrskim modnim dogodkom:
Zakaj je to zanimivo - ravno v Bryant Parku se odvija svetovno znani New York Fashion Week in ravno tu srecam svetovno znano manekenko :)
Nimam casa za firbcanje, ker moj vlak malodane ze odhaja, tako da stecem stran, a ko ujamem manekenkin pogled, se mi nasmehne. Uau, she's a real person, si mislim in odhitim. Pomaham taksiju, skocim notri, za stiristo metrov voznje cez dve aveniji in pol placam stiri dolarje in ujamem vlak v zadnji sekundi :)
Evo, tole je pa Karolinca(moje slike so zal cisto pretemne):
Takole pa izgleda Bryant Park med septembrskim modnim dogodkom:
The first time under the arch
Danes grem v Washington Square Park. Se nikoli nisem bila tam, in dovolj imam tistega slavoloka, ki vztrajno prezi name v vseh turisticnih vodicih in prosi, da ga obkljukam s seznama :)
Z Majo in Grace se dobimo na Union Squaru (zakaj vedno tam - je krizisce nasih poti, one pridejo z Ljem iz Brooklyna, jaz pa z 4,5 ali 6 dol iz Grand Centrala). Ker imata onidve za razcistiti cimerski konflikt, jaz smuknem cez cesto v Whole foods. To je ameriska veriga trgovin z zdravo hrano, vedno vidis slike zvezdnikov v casopisih, kako z vreckami izstopajo iz teh trgovin. POsledicno (zaradi zdrave hrane, ne zaradi zvezdnikov) je trgovina precej draga, kupim piskot premera stiri centimetre za 2 dolarja in hrvasko vodo Jano :))
Skupaj s dekletoma (ki sta se vmes ucinkovito pobotali), odkorakamo proti Greenwich Village oz. Villagu, kar reces ce si Newyorcan in kul...Zanimivo kako so vcasih nekatere stvari oddaljene uro in pol s podzemno, drugic pa je le deset minut hoda do neke destinacije. Tukaj domuje New York University ali NYU, zato je obmocje polno zivljenja, po Washington Square parku se sprehaja polno mladih parov, studenti skacejo v fontano, najstniki skejtajo, vsaj sedem kitaristov na razlicnih koncih igra kitaro...In izpod oboka se vidi Emire State building :)
Maja ima slab vecer, zato kmalu odide, midve z Grace pa se prestaviva malo blizje izvoru glasbe - nekaj kitaristov in en bobnar se je zdruzilo in zdaj jammajo. Grace se jim jadrno pridruzi in vsi ocarni jo prosijo, naj poje se in se. Kmalu se okoli nas nabere prava mnozica ljudi in vsi jo spodbujajo, vzklikajo in navduseno ploskajo. Veste kako vcasih v filmih vidite, kako plese ali poje kar cela ulica in si mislite - yeah, right? No, tako je bilo:) Vrhunec vecera je bil, ko smo zapeli I'll be there od Michaela Jacksona - vsi skupaj, mnozica petdesetih ljudi pod obokom Washington Square parka.
Z Majo in Grace se dobimo na Union Squaru (zakaj vedno tam - je krizisce nasih poti, one pridejo z Ljem iz Brooklyna, jaz pa z 4,5 ali 6 dol iz Grand Centrala). Ker imata onidve za razcistiti cimerski konflikt, jaz smuknem cez cesto v Whole foods. To je ameriska veriga trgovin z zdravo hrano, vedno vidis slike zvezdnikov v casopisih, kako z vreckami izstopajo iz teh trgovin. POsledicno (zaradi zdrave hrane, ne zaradi zvezdnikov) je trgovina precej draga, kupim piskot premera stiri centimetre za 2 dolarja in hrvasko vodo Jano :))
Skupaj s dekletoma (ki sta se vmes ucinkovito pobotali), odkorakamo proti Greenwich Village oz. Villagu, kar reces ce si Newyorcan in kul...Zanimivo kako so vcasih nekatere stvari oddaljene uro in pol s podzemno, drugic pa je le deset minut hoda do neke destinacije. Tukaj domuje New York University ali NYU, zato je obmocje polno zivljenja, po Washington Square parku se sprehaja polno mladih parov, studenti skacejo v fontano, najstniki skejtajo, vsaj sedem kitaristov na razlicnih koncih igra kitaro...In izpod oboka se vidi Emire State building :)
Maja ima slab vecer, zato kmalu odide, midve z Grace pa se prestaviva malo blizje izvoru glasbe - nekaj kitaristov in en bobnar se je zdruzilo in zdaj jammajo. Grace se jim jadrno pridruzi in vsi ocarni jo prosijo, naj poje se in se. Kmalu se okoli nas nabere prava mnozica ljudi in vsi jo spodbujajo, vzklikajo in navduseno ploskajo. Veste kako vcasih v filmih vidite, kako plese ali poje kar cela ulica in si mislite - yeah, right? No, tako je bilo:) Vrhunec vecera je bil, ko smo zapeli I'll be there od Michaela Jacksona - vsi skupaj, mnozica petdesetih ljudi pod obokom Washington Square parka.
torek, 21. julij 2009
The first post about beeing a nanny
Stvar je taka... Biti varuška je večino časa izjemno prijeten poklic oz. delo, če imaš otroke vsaj približno rad in če so otroci kolikor toliko normalni, včasih pa naletiš na kakšnega korenjaka, za katerega ne veš natančno, kako bi se ga lotil in tak je naš Tristen. Srček z angelskim nasmeškom, ob katerem se ti stopi srce, z diabetesom, ki ga dokaj mirno prenaša in s temperamentom, ki ga je nemogoče obvladati.
Otroci so nagnjeni k temu, da preizkušajo meje, to vemo vsi, vedar pa se pri njemu pojavi grozovita dilema - ali biti vzgojen in mu pustiti, da razbije vse okoli sebe in se poškoduje, ali pa popustiti vsaki njegovi muhi - tukaj pa zelo kratko potegne njegova starejša sestrica. Ze ko sem prisla, me je njuna mama opozorila, da ima puncka manjvredostni kompleks, in da ji ocita, da ima Tristena raje kot njo. Najprej sem bila prepricana, da je to samo otroska muha, ampak ko vidis, da malcek z custvenim izsiljevanjem doseze cisto vse kar hoce, medtem ko je njegovas sestrica razumska sedemletnica, s katero se da dogovoriti glede vsega, ti postane kar malo zal za vse vpletene...Ker je Tristen navajen, da z izbruhi doseze svoje, izbruhne kadar se mu zazdi, tudi po petkrat na dan. Najhuje do sedaj je bilo pred nekaj dnevi, ko je cela zadeva trajala vec kot eno uro, ko so po tleh letele zaluzije, dvdji, igrace, blazine, prevleke...Saj clovek bi ga se pustil, vendar ima stanovanje ze nekaj lukenj in razpok v teh krhkih gips ploscah, ki jih je povzrocil s svojim besnenjem - kaj ce si otrok kaj naredi? Kako ostati vzgojen, ko se zacne trest in penit od togote?
No, zdaj se slisi, kot da je Tristen Damien Child, dalec od tega, je nadvse prisrcen decek z tezavnim temperamentov in nezmoznostjo obvladanja le-tega. Who am I to judge - vsak vzgaja svoje otroke po svoje, ampak srce se mi trga, ko vidim da otroka menjata varuske na nekaj tednov ali mesecev in kaksne posledice to pusca na njima. Predstavljajte si, da ste stari sest ali seem let in da cele dneve prezivite z enim clovekom, potem pa ta clovek cez nekaj mesecev za vedno izgine, in tako vedno znova in znova...
Otroci so nagnjeni k temu, da preizkušajo meje, to vemo vsi, vedar pa se pri njemu pojavi grozovita dilema - ali biti vzgojen in mu pustiti, da razbije vse okoli sebe in se poškoduje, ali pa popustiti vsaki njegovi muhi - tukaj pa zelo kratko potegne njegova starejša sestrica. Ze ko sem prisla, me je njuna mama opozorila, da ima puncka manjvredostni kompleks, in da ji ocita, da ima Tristena raje kot njo. Najprej sem bila prepricana, da je to samo otroska muha, ampak ko vidis, da malcek z custvenim izsiljevanjem doseze cisto vse kar hoce, medtem ko je njegovas sestrica razumska sedemletnica, s katero se da dogovoriti glede vsega, ti postane kar malo zal za vse vpletene...Ker je Tristen navajen, da z izbruhi doseze svoje, izbruhne kadar se mu zazdi, tudi po petkrat na dan. Najhuje do sedaj je bilo pred nekaj dnevi, ko je cela zadeva trajala vec kot eno uro, ko so po tleh letele zaluzije, dvdji, igrace, blazine, prevleke...Saj clovek bi ga se pustil, vendar ima stanovanje ze nekaj lukenj in razpok v teh krhkih gips ploscah, ki jih je povzrocil s svojim besnenjem - kaj ce si otrok kaj naredi? Kako ostati vzgojen, ko se zacne trest in penit od togote?
No, zdaj se slisi, kot da je Tristen Damien Child, dalec od tega, je nadvse prisrcen decek z tezavnim temperamentov in nezmoznostjo obvladanja le-tega. Who am I to judge - vsak vzgaja svoje otroke po svoje, ampak srce se mi trga, ko vidim da otroka menjata varuske na nekaj tednov ali mesecev in kaksne posledice to pusca na njima. Predstavljajte si, da ste stari sest ali seem let in da cele dneve prezivite z enim clovekom, potem pa ta clovek cez nekaj mesecev za vedno izgine, in tako vedno znova in znova...
petek, 17. julij 2009
The first time on a ferris wheel in America
Playland v očarljivem obalnem mestecu Rye, čisto blizu Greenwicha, torej že na meji s Connecticutom. Majhen zabaviščni parkec, kjer so na majhnem prostoru zbrane vse prednosti velikih parkov. Ogromen vlak smrti, prosti pad(petkrat gor in dol), manjši vlakci smrti, ghost town, simulacija rušilnih valov, vrvohodci, splash vožnja s čolnom, s katere prideš premočen do kože...In deset minutni ognjemet dvakrat tedensko:)
Že vsaj deset let nisem bila v zabaviščnem parku in moram priznati, da sem se zelo zabavala, nekajkrat pa tudi zelo prestrašila:) Prosti pad in vlakec smrti sta oba vredna svojega imena...
Ful je luštno it na tak kraj z dvema majhnima otrokoma, ki svoje navdušnje preneseta nate - tudi jaz sem se počutila, kot da imam spet 10 let in sem na ves glas vriskala. Da sem se vživela v retro počutje, sem si kupila tudi fotoaparat za enkratno uporabo - bom vsaj enkrat res razvila nekaj slikc:) Šla sem na vse ride, za katere nisem bila prestara, in uživala v vsakem trenutku!
Že vsaj deset let nisem bila v zabaviščnem parku in moram priznati, da sem se zelo zabavala, nekajkrat pa tudi zelo prestrašila:) Prosti pad in vlakec smrti sta oba vredna svojega imena...
Ful je luštno it na tak kraj z dvema majhnima otrokoma, ki svoje navdušnje preneseta nate - tudi jaz sem se počutila, kot da imam spet 10 let in sem na ves glas vriskala. Da sem se vživela v retro počutje, sem si kupila tudi fotoaparat za enkratno uporabo - bom vsaj enkrat res razvila nekaj slikc:) Šla sem na vse ride, za katere nisem bila prestara, in uživala v vsakem trenutku!
četrtek, 16. julij 2009
The first time on Grace's concert
And also the first time in Harlem. Predel mi je vsec, je zraven Centralnega parka, tukaj je Columbia(Ivy League, just in case you didn't know) in ogromno lepih, starih stavb, ki me spominjajo na Evropo. In Malcom X Bulevard:)
Grace ima koncert v majhnem lokalu cisto zraven kampusa Univerze Kolumbija, La Negrita. Publika je bila sestavljena iz bolj ali manj znanih obrazov, tako da je tudi koncert potekal v sproscenem vzdusju. Freestyle, jammanje...Sprosceno in domace, ampak se vedno navdihujoce, Grace ima res neverjeten glas!
Sledi tudi filmček, ko bo malo več časa...
Grace ima koncert v majhnem lokalu cisto zraven kampusa Univerze Kolumbija, La Negrita. Publika je bila sestavljena iz bolj ali manj znanih obrazov, tako da je tudi koncert potekal v sproscenem vzdusju. Freestyle, jammanje...Sprosceno in domace, ampak se vedno navdihujoce, Grace ima res neverjeten glas!
Sledi tudi filmček, ko bo malo več časa...
sreda, 15. julij 2009
The first time in Times Square
To poletje, se razume.
Po celem dnevu krega med otrokoma ju imam za nekaj ur dovolj in ko sedim na vlaku v tišini in berem knjigo, se mi zdi da sem v nebesih:)Sem že precej pozna, tako da mi v mestu ostaneta le kakšni dve uri. Izstopim na Union Squaru, kjer se dobim z Majo. Po nekaj minutah sedenja na trgu se odločiva, da greva danes na Times Square. Že nekaj dni se ga načrtno izogibam, saj je njegov obisk nekaj posebnega. Nikjer drugje ni tako pristno čutiti utripa mesta in saj veste: "Dlje se trpi, večja je sreča":)
Na 42. ulici prideva na plano in oblijejo naju luči in neonski napisi, z vseh strani se valijo reke ljudi, gneča je nepopisna. Any time of day or night, Times Square je vedno poln. Sediva na tistih velikih rdečih stopnicah sredi križišča in vdihavava mestni zrak. Res da ni najbolj svez, ampak je edinstvena mesanica mestnih vonjav. Nekoc mi je nekdo iz New Yorka rekel, da se vedno ko pride domov z dolgega potovanja najprej ustavi na Times Squaru za deset minut in "čuti mesto". Takrat se mi je to zdelo kot največje nakladanje, zdaj ga pa kar nekako razumem:)
Slikci sta ukradeni z neta, fotoaparat sem pozabila doma in stopnice v resnici niso nikoli prazne:) V ozadju vidite reklamo za Vitamin water, najbolj popularno daytime pijačo ta trenutek - steklenica lahko v trgovini ali trafiki stane tudi 4 dolarje - for glorified water. Svašta!
That's it for now, tamaladva igrata Wii in mislim, da se bosta kmalu skregala, ker postajata vedno bolj glasna:))
Cmok
Po celem dnevu krega med otrokoma ju imam za nekaj ur dovolj in ko sedim na vlaku v tišini in berem knjigo, se mi zdi da sem v nebesih:)Sem že precej pozna, tako da mi v mestu ostaneta le kakšni dve uri. Izstopim na Union Squaru, kjer se dobim z Majo. Po nekaj minutah sedenja na trgu se odločiva, da greva danes na Times Square. Že nekaj dni se ga načrtno izogibam, saj je njegov obisk nekaj posebnega. Nikjer drugje ni tako pristno čutiti utripa mesta in saj veste: "Dlje se trpi, večja je sreča":)
Na 42. ulici prideva na plano in oblijejo naju luči in neonski napisi, z vseh strani se valijo reke ljudi, gneča je nepopisna. Any time of day or night, Times Square je vedno poln. Sediva na tistih velikih rdečih stopnicah sredi križišča in vdihavava mestni zrak. Res da ni najbolj svez, ampak je edinstvena mesanica mestnih vonjav. Nekoc mi je nekdo iz New Yorka rekel, da se vedno ko pride domov z dolgega potovanja najprej ustavi na Times Squaru za deset minut in "čuti mesto". Takrat se mi je to zdelo kot največje nakladanje, zdaj ga pa kar nekako razumem:)
Slikci sta ukradeni z neta, fotoaparat sem pozabila doma in stopnice v resnici niso nikoli prazne:) V ozadju vidite reklamo za Vitamin water, najbolj popularno daytime pijačo ta trenutek - steklenica lahko v trgovini ali trafiki stane tudi 4 dolarje - for glorified water. Svašta!
That's it for now, tamaladva igrata Wii in mislim, da se bosta kmalu skregala, ker postajata vedno bolj glasna:))
Cmok
ponedeljek, 13. julij 2009
The first weekend in the City
Sobota:
Iz avta skocim na kriziscu Lexington Avenue in 60. ulice, sem nekje na meji med Midtownom in Upper East Side. Vdihnem in izdihnem. Dva dni brez obveznosti! Izberem si pot po Peti aveniji navzdol in obcudujem okolico. Pravijo, da je Midtown kraj, kjer ozivijo vse newyorske sanje in tukaj je res cisto kot v filmu. Prepoznavam trgovine in stavbe iz Sex and the city, Devil wears Prada, Gossip gril, 30 Rock, How I met your mother, Friends...Seznam je neskoncen - Hotel Plaza, Trump Tower, Rockafeller center, Barney's, Bergdorf Goodman, Saks. Ker mi je na razbeljenih betonskih ulicah ze malo vroce zavijem v slednjega in se malo sprehodim med policami. Kaj je ze to recesija? Namensko se izognem vsem kotickom z izdelki znanih designerjev in grem kot mesecnik proti znaku SALE. V roke primem ciist hudo zeleno torbo(ful bi bla vsec Sonji, Maji in Savi) in pogledam listek s ceno. Res je, znizana je za 50 odstotkov, iz 1900 dolarje na 950 :) Kaj hitro mi postane jasno, da jaz nimam tukaj kaj iskati, razen da si malo napasem oci in nadaljujem pot navzdol proi downtownu. Pocasi se sprehajam, si vmes kupim fotoaparat v Best Buy (njihov custumer service repair center se imenuje Geek Squad - that's good marketing) in na Peti aveniji 230 skocim na vrh stavbe, kjer je rooftop bar. Tukaj je cudovito, palme, tropske rastline, vse je pisano, DJ ze v teh popoldanskih urah ustvarja krasno vzdusje, natakarji so prijazni in razgled je neverjeten. Misel na kavico ali pijaco tukaj hitro odzenem, ko osinem cenik. Kdaj drugic, danes sem zapravila ze prevec...
Pridem do Flatiron districta in se vsedem na klopco v Madison Square Parku. Opazujem veverice in ljudi, ki jih je v tem cudovitem dnevu polno. Vse zelene povrsine so pogrnjene z brisacami in odejami, ljudje igrajo badbinton, mecejo frizbi, se soncijo...Pri New Yorku mi je vsec, da me cisto nic ne moti, da si ga ogledujem sama. Na vsakem koraku se lahko zapletes v kratek pogovor s prijaznimi neznanci in mesto samo je posameznikom prijazno. Ko si sam, gres kamor hoces, se ustavis kadar hoces in prekines sightseeing kadar se ti zahoce. Jaz imam za to popoldne dovolj, skocim na Brooklyn bound train in grem k Maji in Grace.
Malo lutam naokoli in ze sem na kriziscu Mercy in De Kalb pri dekletih. Hitro se odpravimo na streho njihove stavbe (najbrz jo poznate po slikah na Facebooku) in res je fenomenalna - industrial chic, totalno za snemanje photosessiona, tako da kar sledimo temu in uprizorimo slikanje. Fotke so vrhunske, pridejo kmalu, moj novi fotoaparat se je res izkazal:)
Odlociva se za Soho Greenhouse(klub), vendar ko po dezju priskakljava do njega, naju na vhodu obvestijo, da notri spuscajo samo "bottle service", torej ce se pripravljen placati 500 dolarjev za mizo. Emm, ja, ne hvala. Greva domov, kjer na kavcu tako hitro mrknem, da zaspim oblecena in obuta. Ta New York je res naporen:)
Nedelja:
Zbudim se okoli devetih popolnoma naspana in sveza kot rozica. Ker vsi se spijo, napisem sporocilce in odrinem proti Brooklynskemu mostu. Danes je moj jutranji cilj park pod obema mostovoma, pod East river(najbrz ga poznate iz vseh filmov, tam so vedno zmenki in zabave). Razgled na Manhattan je velicasten in park kar kipi od zivljenja. Sprehajam se, fotografiram in se prepuscam obcutkom, tukaj res cutim mesto, ceprav sem od njega odmaknjena. Poklice me Maja in predlaga, da bi sli danes na plazo. Dan je res velicasten, zato izvlecen zemljevid metroja in predlagam Coney Island. Izbereva postajo na poti, kjer se dobiva in ko prispem do tja, cakam se dobre pol ure, da pride Maja. Ta transport traja takooo dolgo, res ne vem kako lahko v filmih in nadaljevankah nekdo "skoci" na drug konec mesta, ker so razdalje res velike in poti zapletene. Maja pride, greva na B vlak in cez dobre pol ure sva na Coney Islandu. Letovisko mestece, polno ljudi. Kot da bi bil v Grciji ali na Hrvaskem, samo malo vec hustla&bustla. Lunapark, Wonder Wheel, vlakci smrti in cudovit lesen boardwalk. Greva na plazo, se vrzeva v Atlantik, ki je presneto mrzel in opazujeva ljudi. Res je zanimivo, nad plazo ves cas letijo majhna letala z oglasnimi sporocili v stilu: "Abortion? Tou've got options! Call 080 999 now!"
Igralci odbojke so pasa za oci, zato se ustaviva in gledava tekmo, nato pa imava peska, ki se zazre povsod dovolj in se greva sprehajati. Na promenadi je skupina plesalcev, okoli katere se nabere mnozica ljudi. Plesalci naredijo prostor in nenadoma plesejo vsi, od otrok, mladih mamic do starckov in seveda mladih. Sredi belega dne, sredi promenade - just feeling the rhytem. Pa sva prisli do plesa, ce nama ze vceraj ponoci ni uspelo:)
Toliko o vikendu...
Cmokec
Iz avta skocim na kriziscu Lexington Avenue in 60. ulice, sem nekje na meji med Midtownom in Upper East Side. Vdihnem in izdihnem. Dva dni brez obveznosti! Izberem si pot po Peti aveniji navzdol in obcudujem okolico. Pravijo, da je Midtown kraj, kjer ozivijo vse newyorske sanje in tukaj je res cisto kot v filmu. Prepoznavam trgovine in stavbe iz Sex and the city, Devil wears Prada, Gossip gril, 30 Rock, How I met your mother, Friends...Seznam je neskoncen - Hotel Plaza, Trump Tower, Rockafeller center, Barney's, Bergdorf Goodman, Saks. Ker mi je na razbeljenih betonskih ulicah ze malo vroce zavijem v slednjega in se malo sprehodim med policami. Kaj je ze to recesija? Namensko se izognem vsem kotickom z izdelki znanih designerjev in grem kot mesecnik proti znaku SALE. V roke primem ciist hudo zeleno torbo(ful bi bla vsec Sonji, Maji in Savi) in pogledam listek s ceno. Res je, znizana je za 50 odstotkov, iz 1900 dolarje na 950 :) Kaj hitro mi postane jasno, da jaz nimam tukaj kaj iskati, razen da si malo napasem oci in nadaljujem pot navzdol proi downtownu. Pocasi se sprehajam, si vmes kupim fotoaparat v Best Buy (njihov custumer service repair center se imenuje Geek Squad - that's good marketing) in na Peti aveniji 230 skocim na vrh stavbe, kjer je rooftop bar. Tukaj je cudovito, palme, tropske rastline, vse je pisano, DJ ze v teh popoldanskih urah ustvarja krasno vzdusje, natakarji so prijazni in razgled je neverjeten. Misel na kavico ali pijaco tukaj hitro odzenem, ko osinem cenik. Kdaj drugic, danes sem zapravila ze prevec...
Pridem do Flatiron districta in se vsedem na klopco v Madison Square Parku. Opazujem veverice in ljudi, ki jih je v tem cudovitem dnevu polno. Vse zelene povrsine so pogrnjene z brisacami in odejami, ljudje igrajo badbinton, mecejo frizbi, se soncijo...Pri New Yorku mi je vsec, da me cisto nic ne moti, da si ga ogledujem sama. Na vsakem koraku se lahko zapletes v kratek pogovor s prijaznimi neznanci in mesto samo je posameznikom prijazno. Ko si sam, gres kamor hoces, se ustavis kadar hoces in prekines sightseeing kadar se ti zahoce. Jaz imam za to popoldne dovolj, skocim na Brooklyn bound train in grem k Maji in Grace.
Malo lutam naokoli in ze sem na kriziscu Mercy in De Kalb pri dekletih. Hitro se odpravimo na streho njihove stavbe (najbrz jo poznate po slikah na Facebooku) in res je fenomenalna - industrial chic, totalno za snemanje photosessiona, tako da kar sledimo temu in uprizorimo slikanje. Fotke so vrhunske, pridejo kmalu, moj novi fotoaparat se je res izkazal:)
Odlociva se za Soho Greenhouse(klub), vendar ko po dezju priskakljava do njega, naju na vhodu obvestijo, da notri spuscajo samo "bottle service", torej ce se pripravljen placati 500 dolarjev za mizo. Emm, ja, ne hvala. Greva domov, kjer na kavcu tako hitro mrknem, da zaspim oblecena in obuta. Ta New York je res naporen:)
Nedelja:
Zbudim se okoli devetih popolnoma naspana in sveza kot rozica. Ker vsi se spijo, napisem sporocilce in odrinem proti Brooklynskemu mostu. Danes je moj jutranji cilj park pod obema mostovoma, pod East river(najbrz ga poznate iz vseh filmov, tam so vedno zmenki in zabave). Razgled na Manhattan je velicasten in park kar kipi od zivljenja. Sprehajam se, fotografiram in se prepuscam obcutkom, tukaj res cutim mesto, ceprav sem od njega odmaknjena. Poklice me Maja in predlaga, da bi sli danes na plazo. Dan je res velicasten, zato izvlecen zemljevid metroja in predlagam Coney Island. Izbereva postajo na poti, kjer se dobiva in ko prispem do tja, cakam se dobre pol ure, da pride Maja. Ta transport traja takooo dolgo, res ne vem kako lahko v filmih in nadaljevankah nekdo "skoci" na drug konec mesta, ker so razdalje res velike in poti zapletene. Maja pride, greva na B vlak in cez dobre pol ure sva na Coney Islandu. Letovisko mestece, polno ljudi. Kot da bi bil v Grciji ali na Hrvaskem, samo malo vec hustla&bustla. Lunapark, Wonder Wheel, vlakci smrti in cudovit lesen boardwalk. Greva na plazo, se vrzeva v Atlantik, ki je presneto mrzel in opazujeva ljudi. Res je zanimivo, nad plazo ves cas letijo majhna letala z oglasnimi sporocili v stilu: "Abortion? Tou've got options! Call 080 999 now!"
Igralci odbojke so pasa za oci, zato se ustaviva in gledava tekmo, nato pa imava peska, ki se zazre povsod dovolj in se greva sprehajati. Na promenadi je skupina plesalcev, okoli katere se nabere mnozica ljudi. Plesalci naredijo prostor in nenadoma plesejo vsi, od otrok, mladih mamic do starckov in seveda mladih. Sredi belega dne, sredi promenade - just feeling the rhytem. Pa sva prisli do plesa, ce nama ze vceraj ponoci ni uspelo:)
Toliko o vikendu...
Cmokec
sobota, 11. julij 2009
The first celebrity sighting
Otroka sta bila vceraj naporna, med seboj sta se skregala vsaj petkrat in ko se Tristen strma, stvari letijo po zraku. Isis ni in ni mogla dojeti, da ne grem z njima na popoldansko rojstnodnevno zabavo na Long Island in se je jokala celo pot iz Bronxvilla do Grand Centrala, kjer sem ju predala njuni mami in sla po svoje. Ura pet popoldne, jaz pa ze v mestu, razkosje :)Ponavadi pride mama domov nekaj cez sest, nato cakam taxi do postaje, potem zamudim vlak, cakam se 25 minut in se potem se pol ure vozim z vlakom do Manhattna, zamudno, ampak se splaca:)
Se ena izmed nexyorksih neprijetnosti je, da ko ti zmanjka denarja na telefonu, ne samo da ne mores klicati, tudi priklicati te ne morejo..Tako da sva se z Majo okoli Soha lovili skoraj eno uro, preden je napolnila telefon:) Quest dneva je bil iti na snemanje Gossip Girl in videti koga izmed igralcev. Jaz sem ze prej postopana naokoli in od natakarja v kavarni izvedela, da snemajo na vrhu stavbe na vogalu Lafayette in Prince streeta in da je snemanje nocno - da se zna zavleci do jutranjih ur in da igralcev najbrz ne bomo videli.
Ok, z Majo se koncno najdeva in se pozicionirava zraven paparazzev, oni ze vedo, kje je treba zdeti in cakati na zvezde in ni minio pet minut, ko je varnostik iz prikolice pospremil Leighton Meester in Jessico Szohr(Blair in Vanesso). Sli so mimo naju z Majo, niti meter stran ne in z Majinim fotoaparatom sem s tresoco roko posnela njun mimohod. Mislim, kako najstnisko, kar malo sem se tresla. Flashback na obsesijo z boybandi, tako zame kot za Majo:)))Ampak razumite, I worship Blair! Cez nekaj minut pride mimo se Michelle Trachtenberg(Georgina), ki se pol metra od naju skloni in poboza lustnega psicka, ki ga je lastnica ravno peljala na sprehod mimo. Vsi ocarani strmimo vanjo in si mislimo, uau, poglej, dejansko je samo clovek in ima rada pse:) V blizini slavnih vsi postanemo malo idiotski...
Produkcijske razseznosti so neverjetne, glede na to, da gre za serijo in ne za Hollywoodski film. 5 ogromnih belih tovornjakov blokira polovico vsake ulice, tu so prikolice, kromirani crni kombiji, asistenti s kavami Starbucks v rokah, asistenti produkcije z giga slusalkami, varnostniki...I like:)
Ok, imava dovolj, gremo naprej(ampak ne preden poskusiva priti na streho sosednje stavbe in sva ze v gasilskem dvigalu v enajstem nadstropju, ampak potem ni nobenega izhoda, ki ne bi sprozil alarma, tako da nama ne uspe)...Obdelava Soho, ki ekstremno kul soseska, butiki, vse na razprodajah...Hudu:) Naprej v Little Italy, kjer so vse ulice zaprte in je nepopisna gneca, iz restavracij se siri volj po slastni italijanski hrani, potem pa samo zavijeva desno in sva ze v China Townu. Malo se bluziva, potem pa je pocasi cas, da grem domov, saj grem za cel vikend v city...
Se ena izmed nexyorksih neprijetnosti je, da ko ti zmanjka denarja na telefonu, ne samo da ne mores klicati, tudi priklicati te ne morejo..Tako da sva se z Majo okoli Soha lovili skoraj eno uro, preden je napolnila telefon:) Quest dneva je bil iti na snemanje Gossip Girl in videti koga izmed igralcev. Jaz sem ze prej postopana naokoli in od natakarja v kavarni izvedela, da snemajo na vrhu stavbe na vogalu Lafayette in Prince streeta in da je snemanje nocno - da se zna zavleci do jutranjih ur in da igralcev najbrz ne bomo videli.
Ok, z Majo se koncno najdeva in se pozicionirava zraven paparazzev, oni ze vedo, kje je treba zdeti in cakati na zvezde in ni minio pet minut, ko je varnostik iz prikolice pospremil Leighton Meester in Jessico Szohr(Blair in Vanesso). Sli so mimo naju z Majo, niti meter stran ne in z Majinim fotoaparatom sem s tresoco roko posnela njun mimohod. Mislim, kako najstnisko, kar malo sem se tresla. Flashback na obsesijo z boybandi, tako zame kot za Majo:)))Ampak razumite, I worship Blair! Cez nekaj minut pride mimo se Michelle Trachtenberg(Georgina), ki se pol metra od naju skloni in poboza lustnega psicka, ki ga je lastnica ravno peljala na sprehod mimo. Vsi ocarani strmimo vanjo in si mislimo, uau, poglej, dejansko je samo clovek in ima rada pse:) V blizini slavnih vsi postanemo malo idiotski...
Produkcijske razseznosti so neverjetne, glede na to, da gre za serijo in ne za Hollywoodski film. 5 ogromnih belih tovornjakov blokira polovico vsake ulice, tu so prikolice, kromirani crni kombiji, asistenti s kavami Starbucks v rokah, asistenti produkcije z giga slusalkami, varnostniki...I like:)
Ok, imava dovolj, gremo naprej(ampak ne preden poskusiva priti na streho sosednje stavbe in sva ze v gasilskem dvigalu v enajstem nadstropju, ampak potem ni nobenega izhoda, ki ne bi sprozil alarma, tako da nama ne uspe)...Obdelava Soho, ki ekstremno kul soseska, butiki, vse na razprodajah...Hudu:) Naprej v Little Italy, kjer so vse ulice zaprte in je nepopisna gneca, iz restavracij se siri volj po slastni italijanski hrani, potem pa samo zavijeva desno in sva ze v China Townu. Malo se bluziva, potem pa je pocasi cas, da grem domov, saj grem za cel vikend v city...
četrtek, 9. julij 2009
The first breath of Manhattan air
Prvi dan z otroki. Sta totalna srcka, vendar pa menjavanje varusk se za tako prilagojene otroke ni macji kaselj in Tristenu se pozna, da je v stresu in malo zivcen. Cez dan smo se igrali, grabili listje in pobirali veje okoli hise - tista "nevihta s toco" se je izkazala za tornado, ki je podiral drevesa in unicil nekaj his in avtomobilov v bliznji okolici. Cel dan z sedemletnikom in osemletnico te kar izcrpa, imata ogromno energije in on tebe zahtevata, da si jima kos, potem pa je tu se Tristanov diabetes, ko zadev ne olajsa. Merjenje sladkorja vsakih nekaj ur, 2 injekciji na dan in preplah zaradi visokega sladkorja - first day on the job.
Komaj sem ze cakala, da pride domov njuna mami, da skocim v "The city".
Z Metro Nort vlakom se odpeljem proti Manhattnu in imam na obrazu tako ogromen, butast nasmeh, da se ves cas skrivam pre drugimi potniki, ker bi po mojem mislili, da sem prizadeta. Pol ure voznje in smo na Crand Centralu. Pocutim sem se kot cisti profi, ko se zlijem z mnozico na cudoviti marmornati postaji in skocim na podzemno - downtown. Zaslisim:" Stand clear of the closing door, please!" (ne, Corey&Cole?:)), in vem, da sem na Manhattnu:))
Downtown, Union Square, 14. ulica. Diametralno nasprotje predmestnega Yonkersa, v eni minuti sem videla pet tipov, ki bodo cez eno leto zagotovo ze filmske/glasbene/modne zvezde, tako so bili lepi, modela oblecenega v opravo iz belega perja s samokolnico in cisto pravega kavbojca z klobukom, oblozenim s kristalcki in blescicami. Ok, mogoce ni bil cisto pravi kavbojc:)
Na Union Square je gneca, nenavadno - moj spomin na ta trg je popolnoma prazen prostor v ledeni zimski noci okoli dveh zjutraj, zdaj pa ljudje sedijo in se pogovarjajo, igrajo frizbi, kitaro, skejtajo...Mame z vozicki, gejevski pari, bizarni kavbojci, klosarji z originalnimi forami... Nelogicna mesanica, ki tvori smiselno celoto - gotta love New York.
Srecam Majo in Grace, si pademo v objem, predam contraband(Argete in cigarete,za Grace pa borovnicke)in se pocimo na stopnice s starbucksom v roki. Poseben ritual pitje prve starbucks kave vsakem novem velemestu; za vsako si zapomnem, kje, kdaj in kako sem jo spila.
Cvekamo, cvekamo, cvekamo in opazujemo ljudi, pride se njun prijatelj Justin, se malo cvekamo, po slabih dveh urah pa je ze cas da grem nazaj v predmestje, duty calls...
Komaj sem ze cakala, da pride domov njuna mami, da skocim v "The city".
Z Metro Nort vlakom se odpeljem proti Manhattnu in imam na obrazu tako ogromen, butast nasmeh, da se ves cas skrivam pre drugimi potniki, ker bi po mojem mislili, da sem prizadeta. Pol ure voznje in smo na Crand Centralu. Pocutim sem se kot cisti profi, ko se zlijem z mnozico na cudoviti marmornati postaji in skocim na podzemno - downtown. Zaslisim:" Stand clear of the closing door, please!" (ne, Corey&Cole?:)), in vem, da sem na Manhattnu:))
Downtown, Union Square, 14. ulica. Diametralno nasprotje predmestnega Yonkersa, v eni minuti sem videla pet tipov, ki bodo cez eno leto zagotovo ze filmske/glasbene/modne zvezde, tako so bili lepi, modela oblecenega v opravo iz belega perja s samokolnico in cisto pravega kavbojca z klobukom, oblozenim s kristalcki in blescicami. Ok, mogoce ni bil cisto pravi kavbojc:)
Na Union Square je gneca, nenavadno - moj spomin na ta trg je popolnoma prazen prostor v ledeni zimski noci okoli dveh zjutraj, zdaj pa ljudje sedijo in se pogovarjajo, igrajo frizbi, kitaro, skejtajo...Mame z vozicki, gejevski pari, bizarni kavbojci, klosarji z originalnimi forami... Nelogicna mesanica, ki tvori smiselno celoto - gotta love New York.
Srecam Majo in Grace, si pademo v objem, predam contraband(Argete in cigarete,za Grace pa borovnicke)in se pocimo na stopnice s starbucksom v roki. Poseben ritual pitje prve starbucks kave vsakem novem velemestu; za vsako si zapomnem, kje, kdaj in kako sem jo spila.
Cvekamo, cvekamo, cvekamo in opazujemo ljudi, pride se njun prijatelj Justin, se malo cvekamo, po slabih dveh urah pa je ze cas da grem nazaj v predmestje, duty calls...
sreda, 8. julij 2009
The Trip over the pond
The dropoff, letališče Marco Polo, Benetke
Check in, slovo od tastarih, in smo:)
Preden grem v terminal, grem še malo na zrak. Toplo italijansko sonce me greje skozi umazan nadstresek, ko lezerno opazujem mimoidoce. Popotniki iz vsega sveta z umazanimi nahrbtniku, poslovnezi z majhnim kovckom rocne prtljage, glasni italijanski turisti, ki jim konkurirajo skoraj glasnejsi americani in zadrzane angleske upokojence opecenih obrazov v grdih cevljih. Letalisce pac...
Do leta imam se debeli dve uri, tako da malo postopam po trgovinah, zamenjam nekaj evrov v dolarje – menjalni tecaj je kriminalen, nato pa se utrujeno sputim v presenetljivo udobne naslonjace. Zaradi potovalne mrzlice sem sinoci spala samo tri ure in komaj cakam, da se v Munchnu vkrcam na dolg cezoceanski let, kjer upam da me bo zmanjkalo in se bom malo naspala....
Letališče Franz Josef Strauss, Munchen
Po začetnem strahu, da bom zamudila letalo za New York se razpolozenje spremeni v navelicanost, se preden sploh vzletimo. 2 uri cakamo na letalo iz Firenc, ker so gor potniki za NY. Yes, kot da let ze sam po sebi ni dovolj dolg, dajmo ga malo podljsati z nepotrebnim zdenjem na sedezih:)Ok, koncno gremo...Ljudje nad meter osemdeset v ekonomskem razredu na cezoceanskih letih neizmerno uzivamo, hehe. S spancem seveda ni bilo nic. Stiri filme, en del How I met your mother, dva zmerno uzitna obroka in en gin tonic kasneje pod seboj zagledamo Manhattan. Kip svobode izgleda kot lego mozicek :)Touchdown!
Na letaliscu me pocakata Cliff in Maja, ki mi po pozdravu povesta, da je bil na istem letalu tudi Andre Aggasi s svojo Stefko in otroki...Zakon, near miss do mojega prvega njujorskega celebrity sightinga, se ze pocutim kot riba v vodi:)
Majo odloziva na 14. ulici, nato pa se odpraviva proti Yonkersu. Peljeva skozi Meatpacking district, trenutno eno izmed najbolj popularnih sosesk, vidim butike Alexandra Mxqueena, Matthewa Williamsona in podobnih wunderkindov trenutne modne sceno, potem pa sva ze pri Hudoson river. Mimo okoli sedmih Tumpovih stolpnic, Hustler bara Larrya Flinta, mimo mostu Georga Washingtona, Harlema in smo pocasi v Yonkersu. Okolje se zacne spreminjati iz popolnoma urbanega v predmestje, vec je zelenja, bolj je mirno, ravno tako kot v filmih:)
Prideva do hisice, se predstavim, spoznam otroka, ki sta prava srcka, se malo uvajam in ze je ura skoraj polnoc po lokalnem casu. Kako zakljucimo dan? Z prvo nevihto s toco v New Yorku v desetih letih - i feel right at home:)
Check in, slovo od tastarih, in smo:)
Preden grem v terminal, grem še malo na zrak. Toplo italijansko sonce me greje skozi umazan nadstresek, ko lezerno opazujem mimoidoce. Popotniki iz vsega sveta z umazanimi nahrbtniku, poslovnezi z majhnim kovckom rocne prtljage, glasni italijanski turisti, ki jim konkurirajo skoraj glasnejsi americani in zadrzane angleske upokojence opecenih obrazov v grdih cevljih. Letalisce pac...
Do leta imam se debeli dve uri, tako da malo postopam po trgovinah, zamenjam nekaj evrov v dolarje – menjalni tecaj je kriminalen, nato pa se utrujeno sputim v presenetljivo udobne naslonjace. Zaradi potovalne mrzlice sem sinoci spala samo tri ure in komaj cakam, da se v Munchnu vkrcam na dolg cezoceanski let, kjer upam da me bo zmanjkalo in se bom malo naspala....
Letališče Franz Josef Strauss, Munchen
Po začetnem strahu, da bom zamudila letalo za New York se razpolozenje spremeni v navelicanost, se preden sploh vzletimo. 2 uri cakamo na letalo iz Firenc, ker so gor potniki za NY. Yes, kot da let ze sam po sebi ni dovolj dolg, dajmo ga malo podljsati z nepotrebnim zdenjem na sedezih:)Ok, koncno gremo...Ljudje nad meter osemdeset v ekonomskem razredu na cezoceanskih letih neizmerno uzivamo, hehe. S spancem seveda ni bilo nic. Stiri filme, en del How I met your mother, dva zmerno uzitna obroka in en gin tonic kasneje pod seboj zagledamo Manhattan. Kip svobode izgleda kot lego mozicek :)Touchdown!
Na letaliscu me pocakata Cliff in Maja, ki mi po pozdravu povesta, da je bil na istem letalu tudi Andre Aggasi s svojo Stefko in otroki...Zakon, near miss do mojega prvega njujorskega celebrity sightinga, se ze pocutim kot riba v vodi:)
Majo odloziva na 14. ulici, nato pa se odpraviva proti Yonkersu. Peljeva skozi Meatpacking district, trenutno eno izmed najbolj popularnih sosesk, vidim butike Alexandra Mxqueena, Matthewa Williamsona in podobnih wunderkindov trenutne modne sceno, potem pa sva ze pri Hudoson river. Mimo okoli sedmih Tumpovih stolpnic, Hustler bara Larrya Flinta, mimo mostu Georga Washingtona, Harlema in smo pocasi v Yonkersu. Okolje se zacne spreminjati iz popolnoma urbanega v predmestje, vec je zelenja, bolj je mirno, ravno tako kot v filmih:)
Prideva do hisice, se predstavim, spoznam otroka, ki sta prava srcka, se malo uvajam in ze je ura skoraj polnoc po lokalnem casu. Kako zakljucimo dan? Z prvo nevihto s toco v New Yorku v desetih letih - i feel right at home:)
torek, 30. junij 2009
Čez lužo pojdemo
Letošnjo pomlad sem prvič obiskala New York in se v mesto zaljubila. Po vrsti srečnih naključij se čez nekaj dni odpravljam nazaj, tokrat za malo dlje časa - kot varuška dvema luštnima navihančkoma. Kako, kaj, zakaj, s kom - ko pridem tja! :)
cmok
cmok
Naročite se na:
Objave (Atom)
