Ogromen balon, aretiran italijan, DJanje, free booze.
Torej, rekrutirali smo skoraj cel hostel ljudi in se odpravili na žur, natančneje na tretjo obletnico brooklynske izpostave založbe Def Jam v lokalu na Mrytle avenue na G line podzemne. Uletimo prešerne volje, plešemo, pojemo, se družimo z lokalci, splezamo na DJ pult, se družimo z lokalci v kletnih prostorih lokala, kjer je open bar...Žuramo po evropejsko torej, posledično pa je nekaj naših so-hostelčanov na ulici pred lokalom stalo z alkoholom v kozarcih.
Naslednji stadij je policijska patrulja, aretiran italijan in panika. Ko z Majo nič hudega sluteč priskakljava na prizorišče in nas prijatelji obvestijo o dogajanju, najprej zgroženo opazujeva dogajanje, nato pa jaz z alkoholom podkrepljeno pogumno stopim do policista in mu rečem:"Excuse me officer, what seem to be the problem?" Presenetljivo prijazen policist mi razloži, da je Emiliano(aretirani italijan) pil pred lokalom na ulici, da nima osebnih dokumentov in da ne zna povedati ničesar konstruktivnega. Ko policistu razsvetlim, da smo družba evropejcev iz hostla, da smo popolnoma neškodljivi in da nismo teroristi, se zadeva presenetljivo hitro razreši. Background check in zadnja vrata policijskega avtomobila se odpro, Emilianu snamejo lisice in prijazen policist mi reče: "You are the only reason he is not going to jail tonight." Kar sijem od ponosa, vsi se mi zahvaljujejo in počutim se kot heroj:)Maji posodim denar za taksi in čez približno pol ure ugotovim, da sem sama ostala brez. Navdahnjena prepričam taksista, da me do hostla odpelje zastonj, da mu bo dobro delo poplačala karma, s seboj pa odnesem tudi največji balon iz zabave, ki ga komaj stlačim v taksi. Hja, going out in New York...:)
ponedeljek, 10. avgust 2009
nedelja, 9. avgust 2009
A real New York day of tourism
Kako vem? Ker imam tri nove žulje in me noge bolijo tako, kot se spodobi, če si turist. Danes sem obdelala zavidljivo veliko krajev in ob tem neizmerno uživala.
Iz hostla se odpravim brez jasnega cilja, načrtno brez zemljevida in Lonely Planeta, odločim se le, da bom danes sledila svojim občutkom. Na podzemni prebiram Time Out New York, obvezno čtivo za sledenje vsem dogodkom in ugotovim, da je na peti aveniji in 28 ulici danes sample sale. Mi je že jasno, kje bom začela dan:) Iz Union Squara se peš odpravim tja in nato pol ure brskam po policah. Zase ne najdem nicesar pametnega, bo pa ena izmed mojih sestric toliko bolj vesela:)
Začutim potrebo po vodi, zato grem na južni del otoka, v Battery Park. Ko sem že tu, in ker na urniku vidim, da bo ravno odpeljal trajekt na Staten Island, se pridružim gruči turistov in skočim na trajekt. Profesionalno se postavim na čisti začetek, ker vem, da je od tam najlepši razgled, ker sem se s tem trajektom nekoč že peljala, naša zadnja newyorka noč marca letos...Mimo mene se gnetejo nevedni turisti(hehe) in počutim se ful profi, ker vem, da je moj spot najbolši. In res, izplujemo in takoj se odpra veličasten razgled na financial district oz. spodnji Manhattan.
Sem vodno bitje in obožujem bližino vode, zato na takšnih vožnjah vedno uživam, če pa je zraven še New York in čudovit poletni dan, potem pa je to sploh čista zmaga:)
Na Staten Islandu se odločim, da ga bom malo raziskala, zato se peš odpravim v smeri Verazzano Bridga, ki povezuje Staten Island z Brooklynom. Zdi se mi relativno blizu, na oko približno dva ali tri kilometre, a po uri in pol hoje po dokaj dolgočasni obalni glavni cesti se le odločim za avtobus. Besedo ali dve o otoku, je povsem drugačen od preostalega New Yorka. Tukaj je občutek čisto middle-ameriški, prodajalne avtomobilov, bencinske črpalke, Kentucky fried chicken, TGI Friday's, Diner sem, diner tja. Nobenega sledu ni, da je Staten Island dejansko del tako metropolitanskega in kozmopolitanskega mesta, koz je New York.
Končno se znajdem v bližinu Verazzono mosta, tako da skočim z busa in se odpravim iskat drugo avtobusno postajo, kjer bi ustavljal kakšen Brooklyn bound avtobus. Tukaj je ogromno nekih pod in nadvozov, enosmernih cest in samo en zaraščen pločnik. Hodim, hodim, hodim in končno najdem iskano postajo, potem pa še pol ure čakam na bus. Končno se prikaže in vzhičeno se vkrcam, vsa v pričakovanju razgleda, ko seveda avtobus zavije na lower level mostu:) Ah...
Pripem v Brooklyn, nimam pojma kje sem, a ulice so živahne in polne ljudi, tako da izstopim. Brezciljno tavam, si ogledujem izložbe in opazujem ljudi, potem pa rešitev: postaja podzemne:)Malo tu, malo tam, sem v downtown Brooklynu, malo tavam tam, grem nazaj proti hostlu, sem že skoraj tam, ko se vsedem na napačen bus in pristanem v Queensu:) Tipično newyorsko:)
No, sčasoma mi uspe priti v hostel, kjer so vsi dobro razpoloženi, bliža se sobotni večer...
Iz hostla se odpravim brez jasnega cilja, načrtno brez zemljevida in Lonely Planeta, odločim se le, da bom danes sledila svojim občutkom. Na podzemni prebiram Time Out New York, obvezno čtivo za sledenje vsem dogodkom in ugotovim, da je na peti aveniji in 28 ulici danes sample sale. Mi je že jasno, kje bom začela dan:) Iz Union Squara se peš odpravim tja in nato pol ure brskam po policah. Zase ne najdem nicesar pametnega, bo pa ena izmed mojih sestric toliko bolj vesela:)
Začutim potrebo po vodi, zato grem na južni del otoka, v Battery Park. Ko sem že tu, in ker na urniku vidim, da bo ravno odpeljal trajekt na Staten Island, se pridružim gruči turistov in skočim na trajekt. Profesionalno se postavim na čisti začetek, ker vem, da je od tam najlepši razgled, ker sem se s tem trajektom nekoč že peljala, naša zadnja newyorka noč marca letos...Mimo mene se gnetejo nevedni turisti(hehe) in počutim se ful profi, ker vem, da je moj spot najbolši. In res, izplujemo in takoj se odpra veličasten razgled na financial district oz. spodnji Manhattan.
Sem vodno bitje in obožujem bližino vode, zato na takšnih vožnjah vedno uživam, če pa je zraven še New York in čudovit poletni dan, potem pa je to sploh čista zmaga:)
Na Staten Islandu se odločim, da ga bom malo raziskala, zato se peš odpravim v smeri Verazzano Bridga, ki povezuje Staten Island z Brooklynom. Zdi se mi relativno blizu, na oko približno dva ali tri kilometre, a po uri in pol hoje po dokaj dolgočasni obalni glavni cesti se le odločim za avtobus. Besedo ali dve o otoku, je povsem drugačen od preostalega New Yorka. Tukaj je občutek čisto middle-ameriški, prodajalne avtomobilov, bencinske črpalke, Kentucky fried chicken, TGI Friday's, Diner sem, diner tja. Nobenega sledu ni, da je Staten Island dejansko del tako metropolitanskega in kozmopolitanskega mesta, koz je New York.
Končno se znajdem v bližinu Verazzono mosta, tako da skočim z busa in se odpravim iskat drugo avtobusno postajo, kjer bi ustavljal kakšen Brooklyn bound avtobus. Tukaj je ogromno nekih pod in nadvozov, enosmernih cest in samo en zaraščen pločnik. Hodim, hodim, hodim in končno najdem iskano postajo, potem pa še pol ure čakam na bus. Končno se prikaže in vzhičeno se vkrcam, vsa v pričakovanju razgleda, ko seveda avtobus zavije na lower level mostu:) Ah...
Pripem v Brooklyn, nimam pojma kje sem, a ulice so živahne in polne ljudi, tako da izstopim. Brezciljno tavam, si ogledujem izložbe in opazujem ljudi, potem pa rešitev: postaja podzemne:)Malo tu, malo tam, sem v downtown Brooklynu, malo tavam tam, grem nazaj proti hostlu, sem že skoraj tam, ko se vsedem na napačen bus in pristanem v Queensu:) Tipično newyorsko:)
No, sčasoma mi uspe priti v hostel, kjer so vsi dobro razpoloženi, bliža se sobotni večer...
sobota, 8. avgust 2009
Getting in touch with our roots
Petek zvečer je, ampak nobenemu ni pretirano do cele noči plesa, tako da se odločimo za večerjo v srbski restavraciji v East Villagu. Je majhen, a popolnoma natrpan lokal po imenu Kafana:) Steve, ki ves čas ponosno oznanja svoje jugoslovanske korenine, je ob glasbi, ki je spremljala večer, pravi glasni srbski harmoniki in kitarah, kategorično zanikal kakršnokoli povezavo z državo, iz katere prihaja ta glasba:) K sreči je Veljko rezerviral mizo, ker drugače ne bi nikoli prišli do nje, ljudi je ogromno in lokalčič je res nabito poln. Zanimivo je, da za skoraj vsako mizo sedi mešana ameriško - srbska družba, očitno je, da so newyorski srbi (kot vsi ostali srbi) izjemno ponosni na svojo narodnost in dediscino in da jo poskušajo približati svojim ameriškim prijateljem. Naročamo po srbsko, jemo čevape s kajmakom, pijemo nikšičko pivo in čisto pademo not:)
petek, 7. avgust 2009
I've been hostelized
No, not hospitalized, hostelized. Nastanila sem se v hostlu :) Zadnjih nekaj dni se mi zdi, kot da ves čas poročam v živo, toliko pišem na blog. »V živo za vas newyorska dopisnica Podgurke v New Yorku, javljam se z Clay Street v Brooklynu ...«
Stanujem v sobi Rome:) A little too close to home, raje bi bila v Tokiu al v New Yorku, ampak ajde, cena svobode...:)
Stanujem v sobi Rome:) A little too close to home, raje bi bila v Tokiu al v New Yorku, ampak ajde, cena svobode...:)
Freeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeedooooooooooooooooooooooom!
Osvoboditev iz okov sodobnega suzenjstva v Bronxvillu. Z uzitkom sem zadnji dan igrala njeno igro in pustila stanovanje taksno, kakrsno sem ga zjutraj dobila. Med voznjo na zelznisko postajo je sledila bitchy pripomba z njene strani na to temo, ki sem ji s sladkim glasom replicirala, da sem stanovanje samo pustila v taksnem stanju, kot je bilo zjutraj, ker reeees nisem mela casa pospravljati, ker sem pakirala(majhna laz, v pakiranju sem zverzirana in imam kovcek, ce je potrebno, spakiran v desetih minutah). Sledil je »prijazen« dialog, z obeh strani poln sladko pikrih pasivno agresivnih pripomb in placilo 20 dolarjev manj kot ponavadi. Z najvecjim veseljem bi ji povedala svoje, a sta bila zraven otroka s solznimi ocmi in nisem hotela, da bi bil zadnji spomin name, kako se prepiram z njuno mamo. S cmokom v grlu sem se poslovila od njiju, Isis je tulila kot majhen kuzek in spet razmisljam, kako zelo tezko mora biti to za njiju, da ljudje, ki jih imata rada vedno znova izginjajo – upam, da se zaradi tega ne bosta bala nekoc imeti nekoga rada...
Spet sem na vlaku, tokrat zadnjič. Skozi sipo name sije sonce, dan je cudovit, kot iz kataloga, idealnih 27 stopinj, lahna sapica in nebo brez oblacka, se sprevodnik na vlaku po zvočniku spušča humoristične izjave in zvoke. Se zadnjic globoko vdihnem in z ramen spustim vso tezo negativnih custev do Severine. Res, zraven nje se počutim kot višje bitje:)
Spet sem na vlaku, tokrat zadnjič. Skozi sipo name sije sonce, dan je cudovit, kot iz kataloga, idealnih 27 stopinj, lahna sapica in nebo brez oblacka, se sprevodnik na vlaku po zvočniku spušča humoristične izjave in zvoke. Se zadnjic globoko vdihnem in z ramen spustim vso tezo negativnih custev do Severine. Res, zraven nje se počutim kot višje bitje:)
Last day on the job
Bittersweet.
Slabo sem spala, ker sta se k meni celo noc stiskala ali Isis ali Tristen, vsaj trikrat sta se zamenjala, zjutraj pa me je zbudil sms od Simobila, ki me je obvescal, kaksno porabo imam v zadnjem mesecu in ni cudno, da nisem mogla zaspati nazaj...Znesek je strahoten, kumulativno s prejsnjim mesecem sem zatelefonirala ze skoraj za novo poceni cezoceansko karto...
Ko sta vstala, smo jutro zaceli z krokodiljimi solzami najprej Isis, potem pa se Tristena, ki vztrajata, da noceta da grem. Srce se mi je kar trgalo ob pogledu na njune oci, ki so bile kot temni tolmuni polni zalosti. Tudi meni se je utrnilo nekaj solzic, potem pa sem prekinila to pogrebno vzdusje, konec koncev imamo se cel dan, in jima sla narediti zajtrk. Danes se bomo cel dan samo zabavali in razvajali, gremo na sladoled:))
Slabo sem spala, ker sta se k meni celo noc stiskala ali Isis ali Tristen, vsaj trikrat sta se zamenjala, zjutraj pa me je zbudil sms od Simobila, ki me je obvescal, kaksno porabo imam v zadnjem mesecu in ni cudno, da nisem mogla zaspati nazaj...Znesek je strahoten, kumulativno s prejsnjim mesecem sem zatelefonirala ze skoraj za novo poceni cezoceansko karto...
Ko sta vstala, smo jutro zaceli z krokodiljimi solzami najprej Isis, potem pa se Tristena, ki vztrajata, da noceta da grem. Srce se mi je kar trgalo ob pogledu na njune oci, ki so bile kot temni tolmuni polni zalosti. Tudi meni se je utrnilo nekaj solzic, potem pa sem prekinila to pogrebno vzdusje, konec koncev imamo se cel dan, in jima sla narediti zajtrk. Danes se bomo cel dan samo zabavali in razvajali, gremo na sladoled:))
četrtek, 6. avgust 2009
Tale post pisem na Union Squaru, ker je tako kul, da ima zastonj wireless:) Nekaj zapisev s telefoa od zadnjih dni...
Minevajo zadnji dnevi, tako da poskusam ujeti vsak trenutek. Ko se peljem v mesto, zeljno zrem skozi okno in vpijam vsako podrobnost. Glas na vlaku, ki oznanja postaje in smer, mi ni vec zoprn, ampak se mi zdi, da ga bom pogresala. Poskusam si zapomniti vrstni red postaj - Bronxville, Fleetwood, Mount Vernon West, Wakefield, Botanical Garden, Melrose, Fordham, Harlem - 125th Street, Grand Central....Pogresala bom New York, in to celo do te mere, da razmisljam, da bi izpustila transkontinentalen izlet v Kalifornijo, samo zaradi nekaj dodatnih dni v tem velicastnem mestu...
Later that day:
Načrti za Kalifornijo so propadli, ker ni bilo na voljo dovolj kart in v veliki meri sem si kar oddahnila, da bom imela pet dni svobode, ki jih bom tukaj prezivela cisto kot turistka...Bukirala sem hostel v Brooklynu na Greenpointu in nameravam teh pet dni preziveti v polnem pogonu - cele dneve sightseeinga in cele noci obcudovanja drugacnih znamenitosti velikega jabolka :) Ja Nina, bom pazila nase :P Moja draga najstarejsa sestra je tako zaskrbljena zame, da nikoli ne pozabi napisati, naj bom previdna in ne zaupam neznancem:)
New York, here I come...
Minevajo zadnji dnevi, tako da poskusam ujeti vsak trenutek. Ko se peljem v mesto, zeljno zrem skozi okno in vpijam vsako podrobnost. Glas na vlaku, ki oznanja postaje in smer, mi ni vec zoprn, ampak se mi zdi, da ga bom pogresala. Poskusam si zapomniti vrstni red postaj - Bronxville, Fleetwood, Mount Vernon West, Wakefield, Botanical Garden, Melrose, Fordham, Harlem - 125th Street, Grand Central....Pogresala bom New York, in to celo do te mere, da razmisljam, da bi izpustila transkontinentalen izlet v Kalifornijo, samo zaradi nekaj dodatnih dni v tem velicastnem mestu...
Later that day:
Načrti za Kalifornijo so propadli, ker ni bilo na voljo dovolj kart in v veliki meri sem si kar oddahnila, da bom imela pet dni svobode, ki jih bom tukaj prezivela cisto kot turistka...Bukirala sem hostel v Brooklynu na Greenpointu in nameravam teh pet dni preziveti v polnem pogonu - cele dneve sightseeinga in cele noci obcudovanja drugacnih znamenitosti velikega jabolka :) Ja Nina, bom pazila nase :P Moja draga najstarejsa sestra je tako zaskrbljena zame, da nikoli ne pozabi napisati, naj bom previdna in ne zaupam neznancem:)
New York, here I come...
torek, 4. avgust 2009
Transportation issues
V nedeljo je bil turoben, dezeven dan, idealen za prezivljanje casa na kakersenkoli neproduktiven nacin. Izbrali smo kino in sicer v downtown Brooklynu, ki je mimogrede naravnost ocarljiv in precej evropski, ima pridih kaksnega manjsega mesteca. Harry Potter nam se bil se kar vsec, pol ure predfilmov malo manj, najmanj pa voda za 4 dolarje. Namen je bil dosezen, popoldne je minilo in spet je bil cas za za migracijo na sever. Podzemna me je dokaj hitro pripeljala do Grand Centrala, ampak seveda prepozno, da bi ujela vlak pet do pol desetih.
Grem v knjigarno in si kupim knjigo, ker je do odhoda naslednjega vlaka se celo uro in na mrzlih marmornatih tleh cakam na odhod. Namesto da bi brala knjigo, raje opazujem ljudi, ki jih je za Grand Central nenavadno malo, res pa je nedelja zvecer. Razmisljam, koliko slovesov in snidenj so ze videli ti prelepi beli zidovi, za koliko popotnikov je bilo to prvo srecanje z New Yorkom, ko so prisli sem iskat sreco. Najvecja zelezniska postaja na svetu, cez sto peronov ima, ampak se vedno ohranja eleganco in je popolnoma neindustrijska.
Ura je pol enajstih in vlak za North White Planes je tu. Vkrcam se in se zatopim v knjigo. Mimo pride sprevodnica, ki ji samozavestno pomaham z mesecno karto, ona pa mi odgovori:"It's not july anyomore." O - oh. Karta do Bronxvilla stane 13 dolarjev, jaz pa imam v denarnici 8 dolarjev, ki so namenjeni taksiju, da me pripelje od postaje do doma. V zadregi ji razlozim situacijo, vmes se vprasam, ce jemljejo kreditne kartice, ki jih seveda ne in na koncu se me usmili in mi proda karto za 8 dolarjev. Oddahnem si in stiskam pesti, da lahko taksi placam s kreditno kartico. Z vlaka hitro odhitim do okencka, kjer sedi gospod, ki ponavadi poklice taksi in z upanjem v oceh vprasam, ce lahko placam s plastiko. Odgovori, da je minimum 20 dolarjev, ampak da mi bo taksist ustavil na bankomatu, ni problema. Seveda pina tudi slucajno ne vem na pamet, se nikoli ga nisem uporabila, kreditno imam morda en mesec, pa tudi ce bi vedela pin, so provizije za dvig gotovine s kreditno kartico tukaj grozovite. Mencam in gospodu za okencem razlozim situacijo in ga prosim, ce bi bilo mozno, da pac potegne kartico, zaracuna 20 doalrjev in mi razliko vrne v gotovini(tako smo vcasih delali v Patriotu, ce se nam ni dalo na banomat:). Razmislja in razmislja, potem se me usmili in mi vzame kartico iz rok, potem pa prebere moje ime na glas, popolnoma pravilno. Preseneceno ga pogledam, se nikoli nisem slisala, da bi american moje ime izgovoril pravilno, kaj sele priimek. Izkaze se, da je gospod iz Crne Gore in da ze 30 let zivi v ZDA in seveda - Balkanci tukaj drzimo skupaj- ne samo da noce vzeti moje kartice, ampak mi da 10 dolarjev za taksi. :)
Grem v knjigarno in si kupim knjigo, ker je do odhoda naslednjega vlaka se celo uro in na mrzlih marmornatih tleh cakam na odhod. Namesto da bi brala knjigo, raje opazujem ljudi, ki jih je za Grand Central nenavadno malo, res pa je nedelja zvecer. Razmisljam, koliko slovesov in snidenj so ze videli ti prelepi beli zidovi, za koliko popotnikov je bilo to prvo srecanje z New Yorkom, ko so prisli sem iskat sreco. Najvecja zelezniska postaja na svetu, cez sto peronov ima, ampak se vedno ohranja eleganco in je popolnoma neindustrijska.
Ura je pol enajstih in vlak za North White Planes je tu. Vkrcam se in se zatopim v knjigo. Mimo pride sprevodnica, ki ji samozavestno pomaham z mesecno karto, ona pa mi odgovori:"It's not july anyomore." O - oh. Karta do Bronxvilla stane 13 dolarjev, jaz pa imam v denarnici 8 dolarjev, ki so namenjeni taksiju, da me pripelje od postaje do doma. V zadregi ji razlozim situacijo, vmes se vprasam, ce jemljejo kreditne kartice, ki jih seveda ne in na koncu se me usmili in mi proda karto za 8 dolarjev. Oddahnem si in stiskam pesti, da lahko taksi placam s kreditno kartico. Z vlaka hitro odhitim do okencka, kjer sedi gospod, ki ponavadi poklice taksi in z upanjem v oceh vprasam, ce lahko placam s plastiko. Odgovori, da je minimum 20 dolarjev, ampak da mi bo taksist ustavil na bankomatu, ni problema. Seveda pina tudi slucajno ne vem na pamet, se nikoli ga nisem uporabila, kreditno imam morda en mesec, pa tudi ce bi vedela pin, so provizije za dvig gotovine s kreditno kartico tukaj grozovite. Mencam in gospodu za okencem razlozim situacijo in ga prosim, ce bi bilo mozno, da pac potegne kartico, zaracuna 20 doalrjev in mi razliko vrne v gotovini(tako smo vcasih delali v Patriotu, ce se nam ni dalo na banomat:). Razmislja in razmislja, potem se me usmili in mi vzame kartico iz rok, potem pa prebere moje ime na glas, popolnoma pravilno. Preseneceno ga pogledam, se nikoli nisem slisala, da bi american moje ime izgovoril pravilno, kaj sele priimek. Izkaze se, da je gospod iz Crne Gore in da ze 30 let zivi v ZDA in seveda - Balkanci tukaj drzimo skupaj- ne samo da noce vzeti moje kartice, ampak mi da 10 dolarjev za taksi. :)
ponedeljek, 3. avgust 2009
The last New York weekend
Cudovit. Zacnem ga v petek zvecer na Union Squaru, kjer se pocasi nabira ekipa - Maja, Steve, Justin in na koncu se Grace, ki nas vse stera proti zabavi na sedmi aveniji in sestnajsti ulici - Greenwich Villige s pridihom Chelsea. Prepricljivo gay district, kar je razvidno tudi iz gostov na zabavi, ki so vecinoma postrani(beseda, ki jo z Majo uporabljava - namesto gay - postrani in straight - naravnost), da okolica ne ve, o cem govoriva).
Lastnika stanovanja sploh ni, sem nas je povabil Johnathan, ki stanovanje house-sitta. Svasta, si predstavljate, da nekoga prostite, da vam cuva stanovanje, sprehaja psa in zaliva roze, pa je stanovanje ves cas polno ljudi? Nasi mentaliteti nepredstavljivo, njim nekaj cisto normalnega. Flat je priblizno taksen, kakrsnega bi si zelela, ce bi zivela na Manhattnu in bi si ga lahko privoscila - cudovito opremljen, ogromen bel kavc, neverjeten sound sistem, roze, crno - belo, ampak ne dolgocasno. Skozi okno se gre na pozarne stopnice:)
Zabave v Ameriki so precej monotone, ljudje samo postavajo, pijejo in se pogovarjajo, tako da nam nekaterim po dobri uri postane dolgcas. V daljavi se svetlikajo ulice Times Squara, tako da se Maja, Steve in jaz odlocimo, da se sprehodimo do tja. Je priblizno 30 ulic stran in hvalezna sem, da imam obute teniske. Sprehod je zanimiv, hodimo samo naravnost po eni in isti aveniji, a okolica se ves cas spreminja. Skozi Chelsea, skozi Garment Dictrict, kjer se sedmi aveniji rece Fashion Avenue v Midtown in na Times Square.
Luci omamljajo, toliko jih je in tako so pisane in zaslepujoce. Hustle$bustle midtowna v nasprotju z lezerno sproscenostjo downtowna...Imamo dovolj, postajamo utrujeni in ob taki uri traja tudi do dve uri, da prides do doma, tako da se odpravimo v podzemlje...Kratek postanek na Union Squaru, ce so kje nasi znanci, a jih ni, tako da odpeketamo domov...
Sobota
Pravo mestno poletje, sonce greje razbeljene plocnike, vrocina puhti iz vseh strani. Dan zacnem(kje pa drugje) na Union Squaru, na zelenjavni trznici, ki je ena izmed najbolje zalozenih v New Yorku. Japonski umetnik je po trgu razpostavil ogromne kose ledu, na katerih se lahko sedi - simbolizirajo globalno segrevanje in na koncu dneva jih bo raztrescil. Kul, glavno da se lahko malo shladim:) Brskam po stojnicah, nato pa zavijem v klimatiziran(aleluja)designerski otlet Feline's Basement, ki v bistvu ni klet, ampak stavba z ogromnimi steklenimi okni in cudovitim razgledom na U.Square, Empire State Building in druge okoliske arhitekturne mojstrovine. Vsaj pet minut stojim in obcudujem razgled, nato pa se obrnem in vsaj pol ure obcudujem razgled na polne police cevljev. Cene so znizane tudi do 70 odstotkov, a 30% od 400 dolarjev je se vedno 120 dolarjev:)) Tumac, tale New York zna biti cisti suffer:) To zvecer ugotovi tudi Maja, ko ji med neuspelim kupovanjem cevljev ukradejo telefon, ampak to je druga zgodba:)
Danes je na agendi Metropolitan, tako da krenem na Upper East Side. Prvi postanek je Guggenheim oz. ogled njegove zunanjosti. Pridruzim se evforicnim japoncem, ki klikajo po fotoaparatih kot nori in z nic manjsim navdusenjem slikam procelje tega arhitekturnega cuda z vseh moznih kotov. Kasneje polovico slik zbrisem, ker so tako ali tako vse enake, ta moj japonski gen...(Savi ve kaj mislim:))...
Sprehajam se po Centralnem parku ob Jaqueline Keneddy Onassis Reservoirju in se pocutim nadvse pomembno in newyorsko. V daljavi vidim cudovite stare palace Upper West Sida, ki od tu izgledajo kot srednjeveski gradovi.
Po potki v parku sem zelo hitro pri Metropolitanu in z zanosom odhitim do vhoda. Varnostnik, ki me pregleda ob vhodu se dela norca iz vsebine moje torbice, saj iz nje privlecem teniske, deznik, vsaj 2 prazni in eno polno steklenico vode, fotoaparat, racunalnik, Lonely Planet, osvezilne robcke, majco I <3 NY, sal...You get the idea:)
Gneca je nepopisna, cela sprejemna hala je do zadnjega koticka polna turistov, ki stojijo v zaviti vrsti, tako da me zelja po umetniski izpolnitvi kaj hitro mine. Odlocim se, da bom obisk muzeja za danes preskocila in da bom dan raje izkoristila za raziskovanje Centralnega Parka. Le-ta je neverjetno lep in na ta soncen dan tudi neverjetno poln. Na tisoce ljudi se sonci na njegovih tratah, igra vse mogoce sporte, tece, se sprehaja, colnari, poslusa glasbenike, obeduje v slavni restavraciji v colnarni, opazuje zelve v Turtle Pond, krmari jadrnice na daljinsko upravljanje...In se poroca:) Vidim vsaj tri poroke in ceprav Centralni park JE romanticen, vseeno mislim, da je za poroko primernejsi kaksen bolj miren koticek. Porocno fotografiranje vsake toliko casa prekine kaksen mimoidoci, ceprav so nasli najmanj prometno potko v celem parku:)
Med sprehajanjem naletim na Aleksandra, srba, ki smo ga spoznali marca v hostlu in sedaj vozi rikse po Centralnem parku. Obljubi, da naju bo z Majo zapeljal naokoli in mi da svojo telefonsko, da ga pokliceva:) V tem ogromnem mestu se vedno lahko srecas nekoga, neverjetno:)
Strawberry fields forever? Yeah...Del parka na zahodni strani, za katerega je denar darovala Yoko Ono, v spomin na Johna Lennona, ki je bil ustreljen pred slavno stavbo Dakota le nekaj deset metrov stran(v tej stavbi je zivel, je pa znana tudi iz filmov Rosemary's baby in Vanilla Sky, drugace pa je v njej zivelo ali se zivi ogromno slavnih - Lauren Bacall, Leonard Bernstein, Judy Garland, Rudolf Nureyev, Steve Guttenberg in mnogi drugi, prosnjo za nakup stanovanja v tej stavbi pa so zavrnili Antoniu Banderasu, Melanie Griffith, Genu Simmonsu, Billy Joelu...).
Tukaj v parku je spomenik Johnu Lennonu - znak za mir, pod katerim je napisana ena sama beseda - IMAGINE.
Moja pot se nadaljuje po Upper West Side do Lincoln Centra in naprej do Columbus Circla. Vmes v Ugg trgovini vidim se Adama Sandlerja, ki s punco(ali zeno) kupuje cevlje. Na postaji podzemne poslusam crnko s cudovitim glasom in mi je kar malo zal, ko pride vlak. Skocim na drugi konec Manhattna do Maje, ki je v sluzbi v Defonte's in spoznam vse njene sodelavce. Pojem ogromen sendvic s cufti(mala napaka v komunikaciji med menoj in tistim, ki je delal sendvic), ki pa je presenetljivo dober. S polnim trebuhom se pocasi odmajam mimo Gramercy Parka, ki je zadnji privatni park v New Yorku - kljuc dobis le, ce si lastnik hise ali stanovanja v soseski.
Noge me se komaj drzijo, popolnoma jasno mi je, da imajo ljudje ves cas obute sportne teniske, v New Yorku se res veliko hodi. Hodim brez nekega jasnega cilja, uzivam v poznem poletnem popoldnevu tega res turisticnega dne in moje ustnice so ves cas privihane rahlo navzgor. Odlocim se, da se sprehodim do Washington Square parka, ker ima vodnjak in si lahko malo odpocijem noge v zuboreci vodi. Trg je poln ljudi, vodnjak je poln otrok. Tipicno mestni prizor, ko se otroci v kopalkah podijo po fontani, se spricajo in mecejo v vodo, kot da so v Dolenjskih toplicah. Vecerna svetloba pada na mesto in okoliske stavbe se kopajo v zadnjih soncnih zarkih. Ce zaprem oci, se mi zdi kot da sem doma, voda zubori tako naglas, da preglasi vse druge mestne zvoke in ce malo zaskilim, se mi zdijo stavbe kot visoka drevesa. Lepo mi je in to je eden tistih trenutkov, za katerega vem, da ga ne bom kmalu pozabila, trenutek ciste srece...
Lastnika stanovanja sploh ni, sem nas je povabil Johnathan, ki stanovanje house-sitta. Svasta, si predstavljate, da nekoga prostite, da vam cuva stanovanje, sprehaja psa in zaliva roze, pa je stanovanje ves cas polno ljudi? Nasi mentaliteti nepredstavljivo, njim nekaj cisto normalnega. Flat je priblizno taksen, kakrsnega bi si zelela, ce bi zivela na Manhattnu in bi si ga lahko privoscila - cudovito opremljen, ogromen bel kavc, neverjeten sound sistem, roze, crno - belo, ampak ne dolgocasno. Skozi okno se gre na pozarne stopnice:)
Zabave v Ameriki so precej monotone, ljudje samo postavajo, pijejo in se pogovarjajo, tako da nam nekaterim po dobri uri postane dolgcas. V daljavi se svetlikajo ulice Times Squara, tako da se Maja, Steve in jaz odlocimo, da se sprehodimo do tja. Je priblizno 30 ulic stran in hvalezna sem, da imam obute teniske. Sprehod je zanimiv, hodimo samo naravnost po eni in isti aveniji, a okolica se ves cas spreminja. Skozi Chelsea, skozi Garment Dictrict, kjer se sedmi aveniji rece Fashion Avenue v Midtown in na Times Square.
Luci omamljajo, toliko jih je in tako so pisane in zaslepujoce. Hustle$bustle midtowna v nasprotju z lezerno sproscenostjo downtowna...Imamo dovolj, postajamo utrujeni in ob taki uri traja tudi do dve uri, da prides do doma, tako da se odpravimo v podzemlje...Kratek postanek na Union Squaru, ce so kje nasi znanci, a jih ni, tako da odpeketamo domov...
Sobota
Pravo mestno poletje, sonce greje razbeljene plocnike, vrocina puhti iz vseh strani. Dan zacnem(kje pa drugje) na Union Squaru, na zelenjavni trznici, ki je ena izmed najbolje zalozenih v New Yorku. Japonski umetnik je po trgu razpostavil ogromne kose ledu, na katerih se lahko sedi - simbolizirajo globalno segrevanje in na koncu dneva jih bo raztrescil. Kul, glavno da se lahko malo shladim:) Brskam po stojnicah, nato pa zavijem v klimatiziran(aleluja)designerski otlet Feline's Basement, ki v bistvu ni klet, ampak stavba z ogromnimi steklenimi okni in cudovitim razgledom na U.Square, Empire State Building in druge okoliske arhitekturne mojstrovine. Vsaj pet minut stojim in obcudujem razgled, nato pa se obrnem in vsaj pol ure obcudujem razgled na polne police cevljev. Cene so znizane tudi do 70 odstotkov, a 30% od 400 dolarjev je se vedno 120 dolarjev:)) Tumac, tale New York zna biti cisti suffer:) To zvecer ugotovi tudi Maja, ko ji med neuspelim kupovanjem cevljev ukradejo telefon, ampak to je druga zgodba:)
Danes je na agendi Metropolitan, tako da krenem na Upper East Side. Prvi postanek je Guggenheim oz. ogled njegove zunanjosti. Pridruzim se evforicnim japoncem, ki klikajo po fotoaparatih kot nori in z nic manjsim navdusenjem slikam procelje tega arhitekturnega cuda z vseh moznih kotov. Kasneje polovico slik zbrisem, ker so tako ali tako vse enake, ta moj japonski gen...(Savi ve kaj mislim:))...
Sprehajam se po Centralnem parku ob Jaqueline Keneddy Onassis Reservoirju in se pocutim nadvse pomembno in newyorsko. V daljavi vidim cudovite stare palace Upper West Sida, ki od tu izgledajo kot srednjeveski gradovi.
Po potki v parku sem zelo hitro pri Metropolitanu in z zanosom odhitim do vhoda. Varnostnik, ki me pregleda ob vhodu se dela norca iz vsebine moje torbice, saj iz nje privlecem teniske, deznik, vsaj 2 prazni in eno polno steklenico vode, fotoaparat, racunalnik, Lonely Planet, osvezilne robcke, majco I <3 NY, sal...You get the idea:)
Gneca je nepopisna, cela sprejemna hala je do zadnjega koticka polna turistov, ki stojijo v zaviti vrsti, tako da me zelja po umetniski izpolnitvi kaj hitro mine. Odlocim se, da bom obisk muzeja za danes preskocila in da bom dan raje izkoristila za raziskovanje Centralnega Parka. Le-ta je neverjetno lep in na ta soncen dan tudi neverjetno poln. Na tisoce ljudi se sonci na njegovih tratah, igra vse mogoce sporte, tece, se sprehaja, colnari, poslusa glasbenike, obeduje v slavni restavraciji v colnarni, opazuje zelve v Turtle Pond, krmari jadrnice na daljinsko upravljanje...In se poroca:) Vidim vsaj tri poroke in ceprav Centralni park JE romanticen, vseeno mislim, da je za poroko primernejsi kaksen bolj miren koticek. Porocno fotografiranje vsake toliko casa prekine kaksen mimoidoci, ceprav so nasli najmanj prometno potko v celem parku:)
Med sprehajanjem naletim na Aleksandra, srba, ki smo ga spoznali marca v hostlu in sedaj vozi rikse po Centralnem parku. Obljubi, da naju bo z Majo zapeljal naokoli in mi da svojo telefonsko, da ga pokliceva:) V tem ogromnem mestu se vedno lahko srecas nekoga, neverjetno:)
Strawberry fields forever? Yeah...Del parka na zahodni strani, za katerega je denar darovala Yoko Ono, v spomin na Johna Lennona, ki je bil ustreljen pred slavno stavbo Dakota le nekaj deset metrov stran(v tej stavbi je zivel, je pa znana tudi iz filmov Rosemary's baby in Vanilla Sky, drugace pa je v njej zivelo ali se zivi ogromno slavnih - Lauren Bacall, Leonard Bernstein, Judy Garland, Rudolf Nureyev, Steve Guttenberg in mnogi drugi, prosnjo za nakup stanovanja v tej stavbi pa so zavrnili Antoniu Banderasu, Melanie Griffith, Genu Simmonsu, Billy Joelu...).
Tukaj v parku je spomenik Johnu Lennonu - znak za mir, pod katerim je napisana ena sama beseda - IMAGINE.
Moja pot se nadaljuje po Upper West Side do Lincoln Centra in naprej do Columbus Circla. Vmes v Ugg trgovini vidim se Adama Sandlerja, ki s punco(ali zeno) kupuje cevlje. Na postaji podzemne poslusam crnko s cudovitim glasom in mi je kar malo zal, ko pride vlak. Skocim na drugi konec Manhattna do Maje, ki je v sluzbi v Defonte's in spoznam vse njene sodelavce. Pojem ogromen sendvic s cufti(mala napaka v komunikaciji med menoj in tistim, ki je delal sendvic), ki pa je presenetljivo dober. S polnim trebuhom se pocasi odmajam mimo Gramercy Parka, ki je zadnji privatni park v New Yorku - kljuc dobis le, ce si lastnik hise ali stanovanja v soseski.
Noge me se komaj drzijo, popolnoma jasno mi je, da imajo ljudje ves cas obute sportne teniske, v New Yorku se res veliko hodi. Hodim brez nekega jasnega cilja, uzivam v poznem poletnem popoldnevu tega res turisticnega dne in moje ustnice so ves cas privihane rahlo navzgor. Odlocim se, da se sprehodim do Washington Square parka, ker ima vodnjak in si lahko malo odpocijem noge v zuboreci vodi. Trg je poln ljudi, vodnjak je poln otrok. Tipicno mestni prizor, ko se otroci v kopalkah podijo po fontani, se spricajo in mecejo v vodo, kot da so v Dolenjskih toplicah. Vecerna svetloba pada na mesto in okoliske stavbe se kopajo v zadnjih soncnih zarkih. Ce zaprem oci, se mi zdi kot da sem doma, voda zubori tako naglas, da preglasi vse druge mestne zvoke in ce malo zaskilim, se mi zdijo stavbe kot visoka drevesa. Lepo mi je in to je eden tistih trenutkov, za katerega vem, da ga ne bom kmalu pozabila, trenutek ciste srece...
Naročite se na:
Objave (Atom)
