Freeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeedooooooooooooooooooooooom!

Osvoboditev iz okov sodobnega suzenjstva v Bronxvillu. Z uzitkom sem zadnji dan igrala njeno igro in pustila stanovanje taksno, kakrsno sem ga zjutraj dobila. Med voznjo na zelznisko postajo je sledila bitchy pripomba z njene strani na to temo, ki sem ji s sladkim glasom replicirala, da sem stanovanje samo pustila v taksnem stanju, kot je bilo zjutraj, ker reeees nisem mela casa pospravljati, ker sem pakirala(majhna laz, v pakiranju sem zverzirana in imam kovcek, ce je potrebno, spakiran v desetih minutah). Sledil je »prijazen« dialog, z obeh strani poln sladko pikrih pasivno agresivnih pripomb in placilo 20 dolarjev manj kot ponavadi. Z najvecjim veseljem bi ji povedala svoje, a sta bila zraven otroka s solznimi ocmi in nisem hotela, da bi bil zadnji spomin name, kako se prepiram z njuno mamo. S cmokom v grlu sem se poslovila od njiju, Isis je tulila kot majhen kuzek in spet razmisljam, kako zelo tezko mora biti to za njiju, da ljudje, ki jih imata rada vedno znova izginjajo – upam, da se zaradi tega ne bosta bala nekoc imeti nekoga rada...

Spet sem na vlaku, tokrat zadnjič. Skozi sipo name sije sonce, dan je cudovit, kot iz kataloga, idealnih 27 stopinj, lahna sapica in nebo brez oblacka, se sprevodnik na vlaku po zvočniku spušča humoristične izjave in zvoke. Se zadnjic globoko vdihnem in z ramen spustim vso tezo negativnih custev do Severine. Res, zraven nje se počutim kot višje bitje:)