Transportation issues

V nedeljo je bil turoben, dezeven dan, idealen za prezivljanje casa na kakersenkoli neproduktiven nacin. Izbrali smo kino in sicer v downtown Brooklynu, ki je mimogrede naravnost ocarljiv in precej evropski, ima pridih kaksnega manjsega mesteca. Harry Potter nam se bil se kar vsec, pol ure predfilmov malo manj, najmanj pa voda za 4 dolarje. Namen je bil dosezen, popoldne je minilo in spet je bil cas za za migracijo na sever. Podzemna me je dokaj hitro pripeljala do Grand Centrala, ampak seveda prepozno, da bi ujela vlak pet do pol desetih.

Grem v knjigarno in si kupim knjigo, ker je do odhoda naslednjega vlaka se celo uro in na mrzlih marmornatih tleh cakam na odhod. Namesto da bi brala knjigo, raje opazujem ljudi, ki jih je za Grand Central nenavadno malo, res pa je nedelja zvecer. Razmisljam, koliko slovesov in snidenj so ze videli ti prelepi beli zidovi, za koliko popotnikov je bilo to prvo srecanje z New Yorkom, ko so prisli sem iskat sreco. Najvecja zelezniska postaja na svetu, cez sto peronov ima, ampak se vedno ohranja eleganco in je popolnoma neindustrijska.

Ura je pol enajstih in vlak za North White Planes je tu. Vkrcam se in se zatopim v knjigo. Mimo pride sprevodnica, ki ji samozavestno pomaham z mesecno karto, ona pa mi odgovori:"It's not july anyomore." O - oh. Karta do Bronxvilla stane 13 dolarjev, jaz pa imam v denarnici 8 dolarjev, ki so namenjeni taksiju, da me pripelje od postaje do doma. V zadregi ji razlozim situacijo, vmes se vprasam, ce jemljejo kreditne kartice, ki jih seveda ne in na koncu se me usmili in mi proda karto za 8 dolarjev. Oddahnem si in stiskam pesti, da lahko taksi placam s kreditno kartico. Z vlaka hitro odhitim do okencka, kjer sedi gospod, ki ponavadi poklice taksi in z upanjem v oceh vprasam, ce lahko placam s plastiko. Odgovori, da je minimum 20 dolarjev, ampak da mi bo taksist ustavil na bankomatu, ni problema. Seveda pina tudi slucajno ne vem na pamet, se nikoli ga nisem uporabila, kreditno imam morda en mesec, pa tudi ce bi vedela pin, so provizije za dvig gotovine s kreditno kartico tukaj grozovite. Mencam in gospodu za okencem razlozim situacijo in ga prosim, ce bi bilo mozno, da pac potegne kartico, zaracuna 20 doalrjev in mi razliko vrne v gotovini(tako smo vcasih delali v Patriotu, ce se nam ni dalo na banomat:). Razmislja in razmislja, potem se me usmili in mi vzame kartico iz rok, potem pa prebere moje ime na glas, popolnoma pravilno. Preseneceno ga pogledam, se nikoli nisem slisala, da bi american moje ime izgovoril pravilno, kaj sele priimek. Izkaze se, da je gospod iz Crne Gore in da ze 30 let zivi v ZDA in seveda - Balkanci tukaj drzimo skupaj- ne samo da noce vzeti moje kartice, ampak mi da 10 dolarjev za taksi. :)